Sahara Masters 2009
Moja udeležba na rallyu je postala aktualna šele mesec dni pred startom, ko se je Mare Misson zaradi zdravstvenih težav odpovedal mestu navigatorja v Jeep Wranglerju Andreja Grčmana. Moji pomisleki pred dirko so bili kar resni. Jeep Wrangler je po mojem mnenju precej neprimeren avto za puščavske rally-e, Andrej pa je imel zelo malo izkušenj v pesku in čisto nobenih v dirkanju. Kljub vsemu je, po dvoletni odsotnosti s tekmovanj, prevladala želja po adrenalinu. Moja ocena pred startom, da bova rally končala na kolesih, je bila cca 60%. Končati tovrstni rally je popolnoma nemogoče brez kvalitetne asistenčne ekipe. To nalogo je več kot izvrstno opravil Jože Eršte z svojo posadko v Nissanu Patrol. Ves čas dirke so bili prisotni na startu in cilju etap, kjer so nama dajali tehnično in moralno podporo.
Sahara Masters je nadaljevanje znanega puščavskega rally-a El Chott, v podobni zasedbi, vendar z drugim imenom. Prva izvedba tega rally-a se je odvijala od 10.10.2009 do 23.10.2009 po pesku in pistah južne Tunizije. Na startu tekmovanja se nas je zbralo 13 avtomobilistov, 35 motoristov in dva tovornjaka. Poleg tega je imel organizator na razpolago še precej svojih terencev, vsaj deset tovornjakov, dve medicinski ekipi in celo ultalahko letalo.
Slovenska zasedba na rallyu je bila kar močna. Poleg naju z Andrejem so bili na startu še trije Slovenci - Miran Stanovnik, Andrej Pogačar in Drago Jazbec.
Tekmovalci smo bili razdeljeni v dve popolnoma ločeni kategoriji. K1 - profi in K2 - amaterji. Amaterji so običajno vozili samo prvo, bistveno lažjo polovico (ali celo tretjino) proge, njihov cilj pa se je običajno nahajal tam, kjer so se resne težave šele začele. Če so tekmovalci med dirko ugotovili, da so tekmovalne proge v K1 pretežke, je bil med dirko možen prestop iz K1 v K2, vendar skupaj z že doseženimi časi (ki so bili seveda bistveno daljši, kar je prineslo nekajurni zaostanek). To možnost je izkoristilo kar nekaj tekmovalcev, tako med motoristi, kot med avtomobilisti.
Midva sva seveda startala v K1, kjer je startalo 7 avtov, 33 motoristov in dva tovornjaka. Ostali avtomobili so startali K2, kakor tudi Andrej Pogačar, kot edini motorist.
Prvi dan rally-a sta bili za K1 na sporedu dve hitrostni preizkušnji v dolžini cca 160 km in več kot 400 km transferja. Proga je vodila po razritih makadamih, popolnoma neprimernimi za podvozje Wranglerja. Na prvem brzincu sem se malce lovil z navigacijo (očitno se mi je poznal dveletni premor), pozneje pa sem se ujel v stari ritem in do konca rally-a nisem naredil večje napake. Andrej je imel kar precej problemov z nervozo, saj je že po 160 km zaradi krčevite vožnje dobil žulje na rokah. Kljub vsemu sva obe etapi skupaj zmagala z pet minutno prednostjo.
Etapa naslednjega dne je bila ena najtežjih na celotnem rally-u. Zaradi zmage prejšnji dan sva startala kot prva, in po izjemno težkih belih sipinah južno od El Fauoarja, po šestih urah, kot edina tekmovalca med avtomobilisti prispela v cilj. To nama je seveda prineslo nekajurno prednost pred ostalimi in bolj mirno nadaljevanje rally-a. V naslednjih dnevih so šle stvari samo še na bolje. Andrej se je izkazal kot odličen voznik. Po nekajurnih skupnih treningih okoli Ksar Ghilena med dnevom počitka, so mu tudi sipine šle veliko bolje od rok, kot na začetku. S precejšnjo prednostjo sva zmagala vse etape, razen zadnje. V šesti etapi sva bila, prav tako kot v drugi, edina avtomobilista, ki sva prevozila celotno traso.
Na zadnji etapi je Wragler že začel kazati znake utrujenosti. Že na poti na start sva imela probleme s križem na kardanu, nekaj kilometrov po startu pa je zadnji kardan popolnoma odpovedal. Kljub vsemu sva etapo, s precej težavami in ne prevelikim zaostankom, končala samo s prednjim pogonom.
Na koncu sva prepričljivo zasedla prvo mesto, z več kot 17 urami prednosti pred drugo uvrščeno ekipo. Miran Stanovnik je zmagal med motoristi v K1, Andrej Pogačar pa je bil drugi v skupini motoristov amaterjev.
4000 km v 14 dneh, 1420 km brzincev v devetih etapah.