4. slovenski raid SAHARA maj 2001
Spomladanski raid je bil zaradi letošnjih praznikov nekaj prej kot ponavadi, saj smo se na pot odpravili že 21 aprila. Udeležencev je spomladi vedno manj kot jeseni, čeprav je termin bolj ugoden, saj so dnevi bistveno daljši. Očitno si avanturisti lažje vzamejo čas jeseni, kot spomladi. Tako se nas je na običajnem mestu na Lomu zbralo 5 terencev in 10 udeležencev. Prvič je bil z nami v Afriki moj preurejen Land Rover DEFENDER, ki ga je vozil Jure.
Letos je bilo vseh 5 terencev odlično pripravljenih. Vsa vozila so imela poleg vse nujne opreme še CYCLON-e, imeli smo dva vitla, 5 parov "piaster", in kar tri vozila z dodatnimi rezervoarji za nafto. Skupna kapaciteta mojega DEFENDER-ja je skupno 300 litrov, ki pa jih uporabljam delno tudi za Nissana (95 litrov). V vsakem terencu sta bila samo dve osebi, kar nam je omogočilo, da smo lahko vzeli s seboj več potrebne opreme.
Avtoceste po Italiji, ladja iz Genove do Tunisa in carinske formalnosti pri vstopu v Tunizijo so minili, kot bi mignil. Ker sta Aleš in Travca, ki sta bila že udeleženca jesenskega raid-a, komaj čakala da pridemo do peska, smo zreducirali turistični del raid-a na minimum, tako da nam je ostalo čimveč časa za pesek.
Kljub vsemu smo si vzeli nekaj časa in se ustavili pri svojevrstnem kopališču pri mestu Tozeur. Tam vre iz tal skoraj vrela voda, ki se potem pretaka po sistemu kanalov, v katerih se namakajo kopalci. Ker se voda po poti seveda hladi, si lahko vsakdo izbere natančno tisto temperaturo, ki mu najbolj ustreza.
V Douzu smo srečali zanimivega 65 letnega Francoza z odlično opremljenim DEFENDER-jem, ki se je ravno upokojil, sedaj pa se je z ženo odpravil na nekaj mesečno potepanje po Sahari. Prišel je preko Maroka in Alžirije, pot iz Tunizije pa je nadaljeval preko Libije in Egipta do Izraela.
Z vodičem Mohamedom smo se kot običajno dogovorili v campu v Douzu, vendar ga tam začudo ni bilo. Ponudilo se nam je nekaj drugih vodičev, vendar smo jih odklonili, ker je Mohamed pač zakon.Po nekaj poizvedovanjih pri domačinih smo ga poiskali v puščavi, v 110 km oddaljenem Ksar Ghilenu. Razlog njegove neresnosti je bila mlada Švicarka, delno arabske krvi. Pod pogojem, da še njo vzamemo s seboj, je bil takoj pripravljen, da gre z nami. Na srečo smo imeli letos v terencih prostor za oba. Dovoljenja za vojaško cono, za katera je običajno potreboval en teden, je uredil v 24 urah. Ljubezen očitno premega tudi birokratske ovire. Tudi v nadaljnih skupnih dneh v puščavi sta se držala zaljubljeno bolj zase.
Pri eni od nočnih voženj po puščavi, sem imel prvič odkar hodim v Afriko, priložnost v divjini videti feneka ali puščavsko lisico. Ker je zaradi Nissan-ovih močnih luči v popolni temi za nekaj trenutkov otrpnil, sta si ga lahko posadki prvih dveh terencev v konvoju dobro ogledali.
Domačini v vročih podnebjih opoldne vedno ležejo h kratkemu počitku. Zaradi stalnega pomankanja časa in evropskega načina razmišljanja smo na prejšnjih raid-ih vozili cel dan. Letos pa smo se kljub klimatskim napravam v terencih, tudi mi vdali tej razvadi in moram priznati, da imajo domačini kar prav. Puščava pač nikamor ne uide.
Poleg Karmen, ki je bila glavni fotograf odprave in naša dežurna zdravnica (zdravnik je nujni sopotnik na mojih raid-ih), sta bila z nami tudi 10-letna Sara in 13-letni Gaber. Še enkrat se je pokazalo, da starost ni nikakršna ovira pri tovrstnih potovanjih.
Tudi letos nas je ponoči sredi puščave presenetil močan naliv. Vsa oprema, ki ni bila v avtomobilih je bila mokra in umazana od peska, vsi mi pa premočeni do kože. S seboj v Saharo pač ne nosiš oblačil, ki pomagajo proti hudim nalivom. Mohamed trdi, da se take stvari dogajajo samo vsakih nekaj let. Meni se je to do zdaj zgodilo samo jeseni 2000 in sedaj. Obakrat sta bila zraven Aleš in Travca, tako da zaenkrat še ni jasno, kdo od njiju je odgovoren za ta, v puščavi zelo redek pojav.
Predvidevam, da nekdo, ki še ni okusil vožnje po saharskem pesku, ne more razumeti naše obsedenosti z vožnjo po sipinah. Mogoče bi bilo lažje če bi videli naše nestrpno pričakovanje pred prvimi sipinami in naše obraze po nekaj prvih sto metrih Sahare. Gicko, ki je bil z nami prvič, je ugotovil, da mu je šele sedaj jasno, kaj je zamujal zadnjih 37 let.
Če se nam želiš pridružiti ali želiš več informacij si vedno dobrodošel.