Tunizija, oktober 2012
Jesenski raid se je začel zelo skromno. Na začetku sva hotela s Helmutom v Tunizijo s samo dvemi terenci. 14 dni pred odhodom pa so se začele stvari spreminjati. Najprej se je Helmutov sovoznik dogovoril še z enim prijateljem, tako da se je posadka povečala na tri vozila. Potem se nam je še pridružil Mitja s Polono. V istem času se je na pot odpravljal še Mare s svojo ekipo. Prvotna ideja je bila, da gremo skupaj na ladjo in kakšen kilometer po Tuniziji, še pred odhodom pa sta se obe ekipi združili v skupino 19-tih avanturistov in osmih vozil. Glede na to, da je bilo kar nekaj posadk prvič v pesku sem imel precej pomislekov. Po 14-tih dneh sem lahko samo ugotovil, da je bil moj dvom popolnoma neupravičen in smo v kratkem času postali homogena in uigrana ekipa.
V Tunizijo zdaj vozi nova, hitrejša CTN-ov trajekt Tanit, ki je precej večji (3500 potnikov, 1060 vozil) in tudi hitrejši. No, skrajšan čas prečkanja Sredozemlja smo lagodno uporabili za šesturno zamudo pri odhodu.
Tunizija je takšna, kot je bila vedno, »svoboda« se samo malo pozna na cenah in poostrenih policijsko-vojaških kontrolah. Odpeljali smo Rommla, potem pa smo še enkrat poskusili direktno varianto Chebika – Star Wars. Tokrat nam je uspelo priti skozi vojaško kontrolo tik pred alžirsko mejo, tako da smo se z GPS koordinatami, pobranimi z Google Earth pripeljali točno na plačljivo parkirišče pri Star wars kulisah. To, da smo vmes morali zaradi Chott el Rharsa prevozili kar nekaj kilometrov po alžirski strani meje je zadevo naredilo še malo bolj andrenalinsko.
Nadaljevanje je sledilo v klasičnem tempu. Nefta, Tozeur, Kebili, Douz in potem puščavski del raida, kot vedno s Taharjem. Traso El Faouar, Bir Marchoup, Bir Ehmed, Jebil, Tembain in Huilat Richet smo prevozili rutinsko, potem pa smo v slogu zadnjih raidov Maretovo Toyoto pripeljali iz peska z zlomljenim nosilcem prednje roke in zadnjim pogonom. Kljub temu smo bili po prihodu v Ksar Ghilene, s sipinami, prevoženimi kilometri, ter štirimi bivaki in petimi dnevi v pesku vsi zadovoljni.
V Ksar Ghilenu je bila precejšnja gneča, ker je bil tu nameščen rally El Chott. Lepo je bilo spet videti stare prijatelje, s katerimi smo skupaj prevozili kar nekaj tekem, čeprav opazovanje rallya od zunaj, meni zmeraj pušča malce grenak priokus. Vendar so vezi, ki so se stkale v težkih pogojih preteklih skupnih tekmovanj še tako močne in tople, da je vse ostalo kmalu pozabljeno.
Na koncu smo si odpočili želodce od ovce in kus-kusa na ribji pojedini na Kerkenahu, pokupili polovico tržnice olja in harise v Sfaxu in panično nakupovali zadnje spominke v Monastiru. Za popestritev na koncu sta mlada, malce preveč zaletava avstrijca na krožnem križišču pri Soussu demolirala sprednji del lokalnega Peugeuta, vendar nas tudi to ni ustavilo. Z nekaj dinarskimi bankovci smo stvar uredili, preden bi prišlo do kakšnih večjih zapletov.
Ostali so samo še »spageti au fruit de mer« v naši stalni restavraciji v La Goullete, carinske kontrole, gneča za vkrcanje na trajekt, plovba proti domu in kilometri italijanskih avtocest.
Kot potrditev tega, da smo bili res odlična ekipa in da si po 14-tih dneh še nismo šli pretirano na živce, smo se takoj naslednji dan spet srečali pri Maretu v počastitev obletnice rojstva njegovega sina.
Slike sledijo
Prevozili smo 2980 km v 14 dneh.