Čeprav se bo marsikdo zmrdoval, da Tunizija ni „prava“ Sahara (le zakaj ne bi bila?!), da ne vidi smisla potovati nekam, kjer je že bil, vedno znova presenečam samega sebe, da čutim skoraj fizično potrebo po vrnitvi v tiste kraje južno od Douza, kjer se začenja Grand Erg Oriental, da zakopljem prste v pesek in se ležeč na sipini, zavit v burnus, zazrem v nedojemljivo svetle oči neštetih zvezd na saharskem nebu. Zakaj? Odgovorim lahko le z besedami Mana Dayaka, tuareškega borca za svobodo in neodvisnost, puščavskega vodiča, ki mu je zaupal sam oče rallyja Pariz-Dakar Thierry Sabine, in seveda poeta: „Sahare se ne da opisati. Saharo lahko le živiš.“
Bolj banalna statistika: štirje tedni popotovanja, 6.800 prevoženih kilometrov in 950 litrov porabljene nafte, odlična nova spalka, prvi resen okus puščavskega dirkanja, in seveda „Mišo il mažnun“, nori Mišo, bojno ime, ki si ga je priboril s tem, da smo odpeljali peščeno etapo, ki je ni pred nami še nihče – vsaj po pričevanju domačinov niti oni sami niti kdo drug še ni pokazal take stopnje usekanosti, da bi kaj takšnega poskusili, kaj šele odpeljali. Tudi Taharju se je samo smejalo, ko se je postavljal pred prijatelji.
1. DAN: SOBOTA, 25.09.2010 LJUBLJANA – GENOVA – LADJA CARTHAGENa sedem barov, to ni človeško, razmišljam, ko drvimo skozi nevihte preko Padske nižine in proti Genovi. Na amortizerje mislim, tiste niti 24 ur pred odhodom ladje obnovljene Scolle, ki so sedaj neusmiljeno trdi, in, upam vsaj, ne puščajo več. Prav tako upam, da ne bodo spustili, vsaj ne prekmalu.
Šele v pristanišču počasi dojamem, da mi je uspelo zložiti avto, da vsaj vse pomembne stvari očitno delujejo, in da zapuščam, znova, končno, staro celino. Zahajajoče sonce toplo barva strehe Genove in ladja zapušča pristanišče. Čas je, da se končno naspim.
Težko je poskušati iskati besede, da bi jih lahko spravil na ta papir. Misli, ki se mi motajo po glavi, misli, katerih bi se rad znebil, za te misli ni prostora nikjer drugje na svetu. Zato molče gledam skozi okno, kako se za ladjo peni bela raza, brazgotina v modrini morja, in razmišljam raje o tem, ali nam bo uspelo priti čisto na jug Tunizije. Lepo bi bilo pognati Niskota na X-kah po širokih dolinah med visokimi sipinami tunizijskega juga, zlesti v vročo banjo bira Skouna in končno popiti čaj v Borj el Khadri. In seveda spet čutiti pesek med zobmi.
Ob enih popoldne stopim na zgornjo palubo in se zazrem v Afriško obalo.
Ko to pišem, udobno zleknjen na balkonu hotela v Monastiru, rahlo pada nežen dež. Poletni dež, ne nevihta, le nežno rošenje, ki hladi še vedno razgreto mesto. Tu, na sredozemskih obalah Afrike, nam še ne grozi jesen s svojim otožnim vlažnim in mrzlim objemom. Tu mi narava vrača vsaj malo poletja, ki je šlo mimo, ko sem bil zaposlen z zelenimi spisi ali v delavnici. Vesel sem. Počasi dojemam, da je uspelo, in preveva me ponos, da je bilo delo dobro opravljeno. Nisko je ponovno prišel do Monastira. A nočem preveč upati, bomo videli, kako bo šlo sproti, vrnitev je še daleč. Toda ta večer je prijeten, pivo iz hladilnika Mitjeve navare je ledenomrzlo, obeta se nam čudovito popotovanje in čaj v Cafe 7 Novembre v Borj el Khadri, zato sem upravičeno zadovoljen in optimističen. Pa čeprav jim je v kavarni zmanjkalo tako jagod kot vanilije, metino šišo so le imeli. Jutri pa bomo že spali pod palmami v Douzu, na vratih velike Sahare. Z Mišotom bova videla, kako se obneseta najini novi spalni vreči. To me bolj zanima kot reševanje matematično-psiholoških problemov, s katerimi se ubadata Mišo in Denis, čeprav je tudi to svojevrstna zabava.
3. DAN: PONEDELJEK, 27.09.2010 MONASTIR – DOUZTahar me je kar za roko prijel in me ni hotel spustiti, tako vesel je bil videti, ko je prišel k nam v kamp v Douzu. A novice, ki jih je prinesel, niso obetavne. Pot južno od Bir Auina je praktično nemogoča, vojska hoče imeti vse pod kontrolo in tudi če te spustijo južno od El Borme, te ne spustijo tja, kamor bi hotel iti, ampak se moraš držati njihove začrtane smeri, daleč stran od velikih sipin. Tako da nas očitno čaka nova varianta naskoka na Ain Ouadette. S prsti drsimo po zemljevidu in iz znanih črt ter pokrajin ekstrapoliramo neznane.
Zjutraj nas čaka nakupovanje – voda, metla, zelenjava, nafta, preverjanje avta in pot v Ksar Ghilane. Upam na malo več sreče z gumami, danes mi je namreč uspelo sneti kar dve – levo kompletno, desno pa na srečo le deloma. Za napako je bil kriv manometer, ki je kazal narobe, zato smo tlak v gumah preveč znižali, dejansko na 0,6 bara, manometer pa je kazal 1,4. Sovoznika sta odgovorna! Še dobro se je končalo…
Že to, da lahko spet z bosimi nogami bredem po puščavskem pesku, je dovolj, da sem srečen. Avto dela (tok tok po lesu). Pod palmovo streho v kampu v Douzu strmim skozi luknje med vejami, a danes se zvezd ne vidi, le luna je dovolj močna, da se njena svetloba občasno prebije med koprenami oblakov do nas. Celo nekaj kapelj dežja se je pretihotapilo skozi listje. Vreme ni najboljše, upam, da se do kampiranja v pesku popravi in da se veter poleže. Kljub boljši spalki, odlični, mehki, udobni, topli, skorajda vroči, si ponovitve vetrovnega Šobijevega bivaka iz Libije prav nič ne želim.
4. DAN: TOREK, 28.09.2010 DOUZ – KSAR GHILANEDirektna pot od Douza do Ksara ni bila težka, čeprav je pesek zelo mehak. Oaza Ghilane je popolnoma prazna, Ali se je prenehal truditi s kuhanjem čaja že sredi popoldneva. A le za toliko, da se je pojavil Mišo, in dobili smo čaj, tako kot se spodobi, na plavajoči mizi v bazenu. Bajer sam je že konkretno zasut, zgleda, da se nikomur ne lušta kaj preveč delati. Mogoče pa samo kopača že dolgo ni bilo mimo.
Jutro v Douzu je bilo deževno, noč smo prespali na terasi restavracije v kampu, vsaj malo stran od vodnih kapelj. Zato smo tudi nakupe opravili kar na hitro, 90 litrov vode in 200 litrov nafte smo spravili v ubogega Niskota, povrh vse ostale krame. Upam, da bo zdržal, kjub novim amortizerjem ima zadnji konec kar malo povešen. A pelje se lepo, le mašinca na trenutke komaj zmaguje težo, zato se tolažim, da bomo iz dneva v dan lažji. Jutri zjutraj, med čakanjem na Taharja, moram pregledati vse vijake. Nisko potrebuje nego, to mi je jasno. Denis se s tem zelo trudi in ga celo čisti z vlažnimi robčki.
Jutri bo čas za hbso z nutello. Sam.
5. DAN: SREDA, 29.09.2010 KSAR GHILANE – PRVI BIVAK (PRED BIR AUINE)Ko je sredi noči začelo tretjič deževati, odkar smo v Tuniziji, sem imel poln kufer vsega in sem šel spat v velike šotore kampa, namenjene kofer-safari turistom. Sezona se še ni začela, zato so bili prazni. Edini problem je bil smrad po plesni in zatohlem, pa neko perje je frčalo naokoli, zato sem se ulegel kar na tla z glavo pri vhodu, da sem skozi režo od vrat poskušal dihati le čist zrak. Spalka se je odlično izkazala tudi pri spanju na betonu.
Jutro je minilo delovno, pakiranje in čiščenje za sovoznika in preventivno šraufanje zame. Situacija pod kontrolo, bi se reklo. Sledilo je še slovo od Martine in Mateja, še preden smo se mi odpravili naprej, ju je že odneslo uživat medene tedne nekam proti severu.
Ko je prispel Tahar, smo se počasi odpravili na pot proti jugu. Ne po glavnem pipelinu, ker so vojaške kontrole baje pogoste in predstavljajo problem, ampak na pol na skrivaj po Taharju tako ljubih šodrastih pistah med kameljo travo. Slabih 20 km pred Bir Auinom smo zavili na zahod v sipine. Prvi je vozil Mitja, navigiral je Tahar, vlekli smo tisto sprva čudno špuro po luknjah, ki je očitna specialiteta našega vodiča. Šele kasneje, ko sem se je privadil, sem jo lahko dodobra cenil. Pesek je bil mehak, avto grozljivo težak, gum si zaradi neugodnih izkušenj izpred nekaj dni nisem upal bolj spustiti, Mitja je malo polomil navaro, a kljub vsemu smo lepo napredovali. Končno je povsod okoli nas pesek.
Veter se še ni polegel, toda zvezde sijejo z vso močjo. Vedno znova sem presenečen, koliko jih je in kako blizu se nam zdijo tu v Sahari. Še Denis pravi, da je puščavsko nebo verjetno najlepše na svetu. Ni razloga, da se ne bi strinjal z njim.
33.1 km ravne črte je kazal GPS od našega bivaka do Ain Ouadetta, ko smo po zajtrku zagnali našo mehanizacijo. Kljub feš-fešu, kljub grdim ostrim luknjam in kljub vročini smo se do jezera uspeli prebiti še pred večerom. Kot pred leti smo se z nabranimi drvmi na prtljažnikih ustavili na vrhu zadnjega pasu sipin nad jezerom in se zazrli v oazo pod seboj, ki se je kopala v zlatih žarkih poznopopoldanskega sonca. Ain Ouadette, Ain Huilat Richet ali Reched, imenujte in zapišite njeno ime, kot že hočete, že tretjič smo tukaj, vsakič po drugi poti, in še vedno je lepo.
Voda ima še vedno 36 stopinj in še vedno sem vesel ko radio, ko se počim vanjo. Tudi komarji še vedno pikajo, le mojega prijatelja oslička ni več, edine glasove v že speči oazi med pisanjem teh vrstic spuščajo neke vrste črički. Dejstvo ostane, da tistim, ki sedijo ob ognju v oazi Ain Ouadette, ne gre ravno slabo v življenju. Ampak tokrat sem šele tretjič tu, kdo ve, kako bo šlo naprej. Inšalah. Počasi se bo treba odpraviti v spalko, ki diši po zelenem čaju z meto, ki ga je Gregatu uspelo politi po šotorki, ko se je kuhal v času počitka med belimi urami. Nič hujšega ni bilo, močno sonce je hitro posušilo vse. Le vonj ostaja.
Bili so časi, ko se med celim raidom nisem zakopal tolikokrat kot sem se danes. Še vedno smo težki, očitno premalo jemo in pijemo, in pesek je bil grozljivo mehak. Parkrat sem sedel na trebušček, enkrat pa v luknjo, tako da sem krstil Mitjev novi vitel z novo špago. Tomo je vlekel špuro, mi pa smo občasno vlekli Tomota. Bele ure so bile neprenosljive, sonce je sežigalo vse, temperatura je bila blizu 45 stopinj C. Niti zvečer se ni shladilo tako kot prejšnje dni.
Dobro je bilo tudi, da Denisa ponoči ni nič zeblo v noge, ker jih je modro postavil na žerjavico. Zanj je bilo to dobro, za spalko nekoliko manj. In to mojo spalko. Malo je ožgana, a na srečo še vedno uporabna.
Ko sem po končani vožnji ležal na sipini, zamotan v svoj burnus, sem razmišljal, kako prazen in pust kos puščave v nekaj minutah postane domačno bivališče. Ta sipina postane kuhinja, ona sipina spalnica, avtomobili in grmovje predstavljajo zavetje, vse ima svojo nalogo in svoj red. Za strop pa najlepša slika – milijoni zvezd in Mlečna cesta, ki se kot mavrica v loku pne čez nebo. Zjutraj, ko odhajaš, verjetno za vedno, pa se počutiš, kot bi zapuščal majhen košček doma.
Prvi teden potovanja je skoraj za nami. Nekateri bodo naslednji petek že na barki. Posledica utrujenosti od celodnevnega garanja je misel, kako bi bilo, če bi bil tudi jaz eden izmed njih. Pa nimam po kaj hoditi domov. Razen Norberta II. Lunskega me ne čaka nihče.
8. DAN: SOBOTA, 2.10.2010 DRUGI BIVAK – TRETJI BIVAK BLIZU KAMPA HAFEYER„Tout droit! A droite! A gauche! Le le le le…!“
Tako nekako je potekala današnja pot. Vlekli smo špuro, Tahar je navigiral, od vpitja ga je gotovo bolelo grlo, od mahanja pa roke, mene pa je bolelo vse od silnega motanja. Ampak je kljub mehkemu pesku šlo naprej brez enega resnega vkopavanja. Manj sreče je imel Tomo, ko mu je uspelo sneti gumo, manj sreče je imela roka zadnjega diferenciala mojega Niskota, ki je počila, skoraj na istem mestu, kjer je omagala tudi lani. Zvezda dneva pa je bila Mitjeva navara – odtrgalo ji je kompletne nosilce sprednjega diferenciala. Spet je bilo treba malo šraufat in malo gurtnat, da je šlo naprej, pa čeprav je bilo treba za volan posaditi Taharja. Po obvezni molitvi seveda.
Sedaj uživamo zadnji bivak v pesku, ob ognju, s kriplastim avtom moramo čim prej pobegniti iz sipin. Upamo, da se nam bo zjutraj uspelo izkopati iz peska in se po pistah vrniti v Douz. Inšalah.
Po zajtrku in jutranjem preganjanju škorpijonov izpod šotorov smo s Taharjem za volanom navare štartali čez zadnji resen pesek. Seveda spet po molitvi, da bo jasno, komu gredo zasluge. A molitev je bila uslišana, mojster Smida je odpeljal takšno špuro samo z zadnjim pogonom in brez reduktorja, da smo vsi samo debelo gledali. Dvakrat ga je bilo treba cukniti, enkrat pa je tako resno padel v luknjo, da je trajalo eno uro, preden smo ga izkopali. Na srečo se je to dogodilo v zadnjem pasu sipin, potem je peska počasi zmanjkalo, proti severu se je odprla ravnina, posuta s kameljo travo, piste so nas sprejele in kar poleteli smo. Leteli smo do nekaj kilometrov pred cesto Matmata – Douz, kjer mi je odpizdilo zadnje amortizerje. A priti po cesti v Douz ni bila nobena težava.
Ko smo prispeli v kamp Desert Club in je Tahar povedal, kje smo se potikali, so se vsi prijeli za glavo in nas krstili za nore. Mišo il mažnun, nori Mišo, so rekli, samo še ti počneš take neumnosti. Nemci so nehali, Francosi so nehali, Italijanov ni več, Slovenca redkokaterega še zanese južneje od Ksar Ghilana, le nori Mišo se ne da.
V Douzu je s Taharjevo pomočjo Mitja našel mehanika, pravzaprav varilca za navaro, z Mišotom pa sva pri Lothfiju dobila amortizerje, prečni stabilizator, ki ga je tudi prelomilo (1,5 cm jekla), roko zadnjega diferenciala in enojne zadnje šipe za Niskota. Deli so bili tako nabrani, šraufanje mi pa po večerji, čaju in šiši niti približno ni dišalo tako kot spalna vreča.
10. DAN: PONEDELJEK, 4.10.2010 DOUZ – BIVAK V SIPINAH BIRA SOLTANEZ Mišotom, Denisom in Gregatom smo ostali v Douzu, drugi pa so se odpravili na ekspedicijo iskanja puščavskih rož, preizkusit popravljeno navaro. Jaz sem v dobri uri uspešno zložil Niskota. Ugotovljeno je bilo, da je iz bučke zadnjega levega amortizerja dobesedno izstrelilo pokrov in mehanizem regulacije. Ne moreš verjet. Po končanem delu so bila moja oblačila tako umazana in prepotena, da sem se tuširal kar v njih.
Ko so se od vročine skuhani turisti vrnili, smo si pri Taufiku privoščili odlično čorbo, potem pa smo se kar po asfaltu odpravili proti Ksar Ghilanu. Za Bir Soltanom smo zapustili cesto in zavili spet v pesek, kjer smo ob soju žarometov postavili tabor in skuhali večerjo. Naš zadnji pravi bivak v pesku…
Ko smo pofotkali sončni vzhod in spekli zadnje hbse, smo po ponovno grozljivem pesku štartali v ravni črti proti ksaru. Preden je minilo pol ure, smo že kopali kot nori, Tomo je spet snel gumo in spet je trajalo debelo uro, da smo se izkopali. Kljub temu smo poskušali še malo nadaljevati pot, nakar sva se z Mišotom naveličala in potegnila špuro nazaj proti cesti. Vsaka zabava ima svoje meje. Ko smo prišli na zanesljiva tla, smo v senci pod grmovjem čakali še več kot eno uro, da so se tudi ostali prekopali do nas. Po tej muki, peklenski vročini in feš-fešu je bazen v oazi deloval kar hladen, pa čeprav ima voda 33 stopinj.
Popoldne smo za zabavo s praznimi avtomobili štartali na trdnjavo. Denis je vozil, drugi smo pa kopali. Ko je sonce padlo za obzorje, smo bili na trdnjavi. Nazaj v kamp je peljal Grega, potem pa je Denis še enkrat peljal do trdnjave. Ob speljevanju se je skoraj zadel v Mišotovo toyoto. Lučka na lučko. Skoraj. Na srečo.
Po čiščenju avtov, pakiranju in šiši ob bazenu smo se morali obrniti spet proti severu. Po dolgi vožnji nas je v Sfaxu lokalni trajekt za smešno ceno nekaj dinarjev prepeljal na oddaljeno otočje Kerkennah. Tam so nas pričakale sobe s klimo in za večerjo hobotnica s pomfrijem, postrežena kar na dvorišču. Po dominah, čaju in odlični pomarančno – metini šiši nam je preostalo le spanje na premehkih posteljah.
Majhna skrita obmorska mesteca, kjer ni turistov, kjer zjutraj oživi ribji trg, kjer kriki galebov, prepirajočih se za ostanke iz ribiških mrež, režejo slani vonj morja, imajo zame velik čar. Kar sedel bi, gledal in vpijal dogajanje z vsemi čuti, zavestno in nezavedno, pozabil bi na ostali svet. Zato se mi je zdelo, da smo bili kar prehitro nazaj v Sfaxu, nazaj v vrvežu in hrupu civilizacije. Toda utrip medine me je le poživil. Arabija s svojo gnečo, hrupom, mešanico vonjev in okusov, s svojo sproščenostjo in vročičnostjo me je za nekaj časa spet opila. Kar prehitro je bilo treba naprej.
Tokrat smo po nakupovanju le šli na ovco. Krvave ledvičke pa kljub lakoti nisem mogel pojesti.
Ko smo prispeli na cilj današnjega dne, v Monastir, sva se z Denisom vrgla v morje. Zame je bilo to prvič v tem letu, in upal sem, da ne zadnjič. Saj še ostajamo na toplih obalah, čeprav drugi odhjajo. Borim se z napadi preteklosti in razmišljam o magnetkih na hladilniku.
14. DAN: PETEK, 8.10.2010 MONASTIRŠtirinajsti dan je vedno dan slovesa. Včasih od Afrike, a tokrat od dragih sopotnikov, s katerimi smo te dolge vorče dni delili tegobe in radosti potovanja. Šla sta Tomo in Kanja, šla sta Mitja in Bojan, šla sta Martina in Matej, šel je Grega… in šla je Polona. Le kako bo s kakavom v prihodnosti?
Umirjen dan v Monastiru, brez obvez in brez hitenja, se je zelo prilegel. Čeprav sem prekontroliral nivoje tekočin, je bil to prvi dan potovanja, ko je Nisko lahko počival. Upam, da mu bo to dobro delo. Zagotovo pa se bova z veseljem vrnila na jug, pod vroče puščavsko sonce. Za to sva garala toliko časa.
Večer je spet ohladil mesto, ohladil je glavo, a še vedno mi odzvanjajo v njej stihi stare pesmice… Où es-tu? Que fais-toi? Je pense à toi…
15. DAN: SOBOTA, 9.10.2010 MONASTIR – HAMMAMETPočasi se že počutim kot turist. Spanje v hotelu, zajtrki s trdo kuhanimi jajci, sprehajanje po mestu, branje,… Še dve noči nas čakata, potem pa končno spet v pesek. Mišo, Denis in Gregor so si popoldne privoščili potapljanje, jaz pa sem svoj čas posvetil Niskotu – vidange, graissage, équilibrage. S svežim oljem in lepo namazan se mi je zdel srečnejši, čeprav nekje na podvozju še vedno ropota in gume tresejo še bolj kot pred centriranjem.
Pred odhodom iz Monastira smo si privoščili še zadnje kopanje in skorajda luksuzno morsko hrano. Nato je tudi Mišo dal podmazati svojo Toyoto, medtem pa sem jaz ležal pod Niskotom in poskušal definirati vzrok ropota. Ko sem zlezel izpod avta, sem zavil čelno svetilko in rokavice v šotorko, vse skupaj odložil na pokrov motorja in odpeljal. Našli smo samo še rokavice, ko smo se čez nekaj minut vrnili na kraj zločina.
V Hammametu je gneča velika. Prijetno je, čeprav je zelo živo. Pogrešam Douz. In še marsikaj.
16. DAN: NEDELJA, 10.10.2010 HAMMAMETOd izležavanja postajam že tečen, pa čeprav traja komaj tri dni. Oziroma, lepše rečeno, nemiren. Obredli smo cel Hammamet, Denis se je metal v morje in med plezanjem po obzidju strgal hlače, privoščili smo si čaj in šišo po presenetljivo normalnih cenah za turističen kraj, vrhunec dneva pa je predstavljalo prehranjevanje na hotelski terasi, obilno kosilo je sestavljala tunina, harisa in olive. Pa seveda obvezna fanta.
Za fotografije se zahvaljujem Gregatu, Denisu, Poloni, Martini in Mateju ter seveda vsem udeležencem rallyja Sahara Masters 2010, še posebej pa Andreju, Borutu in Simonu.