Južna Tunizija in 14. raid pomlad 2008
Izredno zanimiv potopis je napisal tudi Mitja, zato ga z njegovim dovoljenjem objavljam.
Enomesečno spomladansko potepanje po Tuniziji je bilo spet razdeljeno na dva popolnoma različna dela.
V prvem delu se nas je zbralo 10 odklopnjencev z
4 terenci in pogumnimi načrti za južno Tunizijo. Če bi raid potekal popolnoma po
načrtih, bi bila pot celo malo preveč rutinska in preveč predvidljiva. Na srečo
so se naši načrti začeli spreminjati že na samem začetku.
Ko smo se zbirali v tuniškem pristanišču je poklical Nute in javil, da je eden
iz skupine land-roverašev obtičal v blatu v Chott El Jeridu. Seveda smo
spremenili naš osnovni načrt, naredili nekaj sto kilometrski ovinek in se takoj usmerili proti Chottu.
Ob polnoči smo bili na asfaltni cesti, ki vodi čez Chott. "Koštrunc", kot smo ga
poimenovali kasneje, je obtičal sredi blata 19,2 km zahodno od ceste. Na srečo
sva lahko vzpostavila zvezo po CB postajah, da nam je poskušal
natančneje opisati situacijo. Operacija reševanja je trajala cca 4 ure, tudi
zato, ker smo zaradi Koštrunčeve napačne ocene trdote podlage izgubili precej
časa z obračanjem moje Toyote na ozkem pasu malo tršega blata. Iz razmočenega Chotta smo se izvlekli s polno hitrostjo (precej preko 100 km/h) 10 minut po
začetku precej zoprnega naliva.
Kasnejša analiza akcije je pokazala, da je imel
naš prijatelj kar precejšnjo srečo:
- naša skupina je bila prav takrat v Tuniziji
- kljub precejšnji oddaljenost od bazne postaje mu je še vedno deloval mobilni
telefon
- jaz sem imel v Toyoti tudi CB postajo (mi uporabljamo UKV), da smo lahko
komunicirali
- z terenci in opremo smo se mu po blatu lahko dovolj približali (najbližji
terenec cca 500 m)
- če bi dež začel eno uro prej bi bilo reševanje še nekaj dni popolnoma nemogoče
Koštrunc se je kasneje za nekaj dni pridružil skupini in odpeljal z nami nekaj sipin. Za reševanje sicer ni "častil" cele ovce, kot smo si zaželeli, vendar smo se razšli dobro volje, kot prijatelji.
Tudi nadaljevanje raid-a sploh ni potekalo po
načrtih. Naš namen je bil 10 dni peska južno od El Borme, vendar je bila vojaška
cona zaradi ugrabitve dveh Avstrijcev hermetično zaprta, vsa že izdana
dovoljenja pa preklicana. Zato smo se odločili za eno težjih tunizijskih variant
: Bir Aouine - Ain Huilat Richet - El Faouar v direktni liniji, kar pomeni 150
km čistega, vendar precej neugodnega peska. Odločitev je bila prava, saj je bila
to za mene ena boljših sipinskih avantur.
Po 14 dneh se je večina skupine v La Goulette poslovila, trije pa smo počakali
novo skupino 18 avanturistov, ki jih je pripeljala Maša.
Ta del je bil bolj klasičen in je razen "generalnega servisa" na motorju enega od Land Roverjev in nekaj zvitih odbijačev minil po načrtih. Bili smo na "Rommlu", Star Wars-ih, spali v puščavi, pekli kozlička in "hopse", se preganjali po pesku, se otepali ščurkov v Matmati ... skratka, počeli vse neumnosti, ki pritičejo pravemu raid-u. Za popestritev se je pri povratku, tik pred Fernetiči, na enem od Land Roverjev odlomil križ na kardanu. Tudi to nas ni vrglo iz tira, samo za nekaj ur je premaknilo povratek domov.
Raid-a se je skupno udeležilo 31 udeležencev, v obeh delih skupaj pa smo prevozili skupno 7100 km, od tega skoraj 370 km čistega peska.
Izredno zanimiv potopis je napisal tudi Mitja, zato ga z njegovim dovoljenjem objavljam.