Jadranje Pula - Monastir (Tunizija)
Idejo, ki se je porodila jeseni 2001 in je spomladi 2002 odpadla zaradi drugih načrtov, smo jeseni 2002 končno uresničili.
Tom, s katerim sva se o jadranju v Afriko pogovarjala že spomladi, se je odločno lotil organizacije in sam speljal cel projekt. Jaz sem se tako pridružil na njegovem MANUEL-u (Bavaria 47) samo kot posadka, SHIMSHAL pa je ostal v marini, pravzaprav na suhem, kjer bo prezimil do druge navtične sezone.
Pri zbiranju posadke so se spet pokazali večno isti problemi. Od 3871 potencialno zainteresiranih in skoraj čisto zanesljivo sodelujočih, nas je na koncu spet ostalo komaj 6, ostalih 3865 pa gre seveda naslednjič zagotovo zraven. Čeprav smo zaradi kratkih dni v tem letnem času pluli zelo veliko ponoči, se je pokazalo, da tri izmene po dva jadralca z lahkoto odjadrajo 900 Nm, kolikor se jih je nabralo do Afrike.
Za odhod smo si izbrali soboto, tako da smo se v Verudi drenjali z vsemi jadralci, ki se v sobotah menjavajo na čarteskih barkah. Naložili smo enormne količine hrane, predvsem pa vode, ki smo jo modro pritovorili kar iz Ljubljane. Pokazalo se je, da je bil naš izračun hrane, ki jo bomo potrebovali na poti (14 dni X 6 ljudi X 3 obroki = 252 obrokov) malce pretiran, saj bi z ostankom v Tuniziji lahko nahranili manjšo vas.
Prvi del poti od Pule preko Lastova in Brindisija do Otranta je veter spretno sledil vsem obratom naše smeri in nam je stalno pihal naravnost nasproti z odstopanjem ne večjim kot 20 stopinj. Od Otranta naprej pa se je naveličal našega motoriranja in nam je bil do konca poti ugoden zaveznik.
Na tako pot se seveda nismo podali brez sodobnih pripomočkov, ki naj bi nam omogočali stalno spremljanje vremenskih napovedi, saj pri daljših etapah z vremenom ni šale. Tako smo imeli s seboj kar dva prenosna računalnika, Polona pa je bila opremljena s svojim Palm-om, od katerega se ne loči tudi v najtežjih trenutkih. Matej je za svoj notebook kupil celo italijansko GPRS kartico, vendar se je internet povezava, kljub 10 dnevnemu trudu in številnih poskusih, izgubila nekje visoko med italijanskimi oblaki. Uspešnejša je bila Polona, ki je poskušala dobiti vremensko napoved na svoj dlančnik. Na koncu se je ujemalo skoraj vse - datum in lokacija, le leto napovedi ni bilo 2002, ampak 1999. No, novembra 1999 so imeli na jugu Italije lepo vreme. Res smo imeli na dlančniku ves čas na razpolago vedno svežo vremensko napoved za Tržaški zaliv, vendar ta napoved žal ni imela vpliva na vreme na Siciliji in Malti. Zgodba se je končala tako, da so nam napovedi za naš akvatorij pošiljali po SMS sporočilih iz Ljubljane, kar se je izkazalo za preprosto in nadvse uspešno.
S SHIMSHAL-a sem seveda prinesel tudi ribiško palico, tako da sem do Otranta veselo namakal vabe. Ribe je to mogoče zabavalo, vendar ne dovolj, da bi katera ugriznila. V Otrantu, kjer smo zaradi vremena počakali en dan, pa sta se Tom in Vanja naveličala mojega neuspešnega početja in sta še sama kupila vsak svojo palico. Tako smo po Otrantu ves čas namakali kar tri vabe. Tudi ribe so se nas kasneje vsaj malo usmilile, tako da smo vsega skupaj ujeli tri srednje velike tune in enega igluna (120 cm skupaj s sabljo). Polona, ki je zaradi naše moške nespretnosti sama prevzela v roke kuhinjo, jih je seveda odlično pripravila. Dela in zabave z vabami in zapletanjem laksov, pa smo imeli precej več, kot razvijanjem in uravnavanjem jader.
Na Siciliji smo pristali v Siracusi, ki nam je služila kot izhodišče za naš naskok na Etno. Pet se nas je stisnilo v Avis-ov žepni rent-a-car, s katerim smo se skozi italijansko cestno zmedo pripeljali cca 1800 metrov visoko na Etno. Do višine 2750 m nas je za 45 EUR po glavi popeljal terenski avtobus, ki bi bil lahko sanjski avto vsakega ljubitelja off roada. Višje na goro je bil dostop zaradi vulkanske aktivnosti prepovedan. Mogoče smo pri našem obisku tej impresivni gori pokazali premalo spoštovanja, saj je vulkan že naslednji dan izbruhnil, najmočneje v nekaj zadnjih letih. Mi smo ta show na žalost zamudili, saj smo že zvečer odjadrali, tako da so nas novice o izbruhu in pa oblak vulkanskega prahu dosegli šele kasneje na Malti.
Malta je bila zame eno samo prijetno presenečenje. Pozitivni ostanki angleškega vpliva - telefonske govorilnice in poštni nabiralniki, angleška vljudnost, stanje v vrsti za stare Bedford-ove in Leyland-ove avtobuse brez vrat, vožnja po levi strani ceste ... vse to pomešano z mediteransko-arabsko prijaznostjo in ležernostjo, prijazno podnebje in še in še. Ni čudno, da se veliko jadralcev odloči preživeti neugodno zimsko jadralno sezono v eni od marin na tem prijaznem otoku. Mi smo to pot ostali samo tri dni, SHIMSHAL pa bo poleti 2003 zagotovo vrgel sidro tudi v malteške teritorialne vode.
Po trinajstih dneh smo se zgodaj zjutraj približali obali Afrike, na manj kot 4 Nm, vendar plovba še ni bila končana. Ker nismo imeli natančnih navtičnih zemljevidov tega področja, smo pluli seveda naravnost proti Monastiru. Globina pa je začela vztrajno padati, tako da je sonar 3 Nm od obale kazal samo še 2 metra globine. Po nekaj neuspešnih poskusih malo levo, malo desno nam ni preostalo drugega, kot da smo povprašali lokalne ribiče in potem naredili skoraj 20 Nm dolg obrat okoli zadnjega otoka. Ko smo si v Monastirju, pri kapetanu marine, ogledali pomorsko karto, smo videli, da smo imeli pravzaprav srečo, saj se sipina z globino manj kot 1 meter razteza kar 3 Nm od obale. Marina v Monastiru je čista in prijazna in se v vsem lahko primerja s katerokoli na hrvaški obali, le cene vseh storitev so neprimerljivo nižje.
Na koncu smo stvari še malo začinili še z mini štiridnevnim raid-om po Sahari. Ker je puščava moje področje, sem se dogovoril z Mohamedom (kot pravi Arabec nam je seveda poskušal prodati klasičen turistični program), da pripelje dve Toyoti, s katerima smo odpeljali enega od delov (Monastir - Douz - Giv el buhm - Ksar Ghilene - Matmata - Monastir) naših klasičnih raid-ov. Čeprav je bilo doživetje kratko, smo se vsi hitro vživeli v arabski ritem, tako da je povratek prišel veliko prehitro.
Mohamed nas je na koncu pripeljal do Hammameta, kjer smo se pridružili paketu Kompasovih paket turistov, letališče Carthaga, čarterski let Adrie airways, Brnik in konec še ene lepe avanturice.
Tom, Vanja in pa Iko, ki je v Tunis priletel z avionom, so ostali v Monastiru, da jadrnico varno pripeljejo nazaj v Verudo. No, to pa je že druga zgodba ...
Še nekaj dodatnih slik iz Sahare