Jadranje Grčija poletje 2002
Ker smo Jadran že prejadrali po dolgem in počez, pa tudi zaradi napovedi o gneči na hrvaški obali smo se za poletje 2002 odločili, da gremo s SHIMSHAL-om na jadranje po grških otokih.
SHIMSHAL je tako zapustil svoj matični privez konec junija, ponovno pa smo se privezali v Verudi konec avgusta po več kot 2000 prejadranih miljah.
Na poti se je zamenjalo kar nekaj posadk. Nekatere so na SHIMSHAL-u preživele nekaj dni, druge pa skoraj cel mesec.
Za pot iz Pule v Grčijo obstajate dve logični varianti. Ena je ob hrvaški obali do Dubrovnika, potem Črna gora in mimo Albanije na Krf. Mi smo izbrali drugo možnost, Pula - Vis, Vieste na italijanski obali, Bari, Brindisi, Otrant in čez Otrantska vrata na Krf.
Ionsko morje, kjer smo jadrali večino poletja, je v mnogočem drugačno od hrvaškega dela Jadrana. Za jadranje je poleti precej več ugodnega vetra, vreme je stabilnejše, poletje 2002 pa je bilo skoraj brez vseh neviht, ki so kvarile poletno sezono na hrvaškem delu Jadrana. Največja razlika za jadralce, pa so cene navtičnih uslug, hrane v restavracijah, predvsem pa prijaznosti vseh domačinov, s katerimi smo se srečevali.
Glede na dolge jadralne etape, smo si za preganjanje dolgočasja omislili ribiško palico za lov na malo večje ribe, ki naj bi se pojavljale v bolj odprtih morjih. Tudi kadar nismo ujeli nič, smo imeli z laksom in vabami toliko dela, da je bil nakup več kot upravičen. Kar se tiče ulova pa smo prve štiri palamide (cca 30 cm) ujeli pri prečkanju Jadrana pri Visu, prvo tuno dolgo (69 cm) smo ujeli v Otrantskih vratih, drugo (73 cm), pa teden dni kasneje med Paxosom in Lefkado. Potem nas je ribiška sreča zapustila in v naslednjem mesecu nismo ujeli niti ene same ribice. Res je pri povratku ob Italiji zagrabila ogromna tuna, vendar je bil trnek prešibak, tako da smo ji lahko samo pomahali v slovo. Pa nič hudega, do druge sezone, ko bomo spet pluli tam okoli, bo samo še večja.
Otoki in luke, ki smo jih obiskali, so se mi v času ko to pišem, v glavi že malo pomešali, zato bom naštel samo tiste , ki so mi najbolj ostali v spominu :
Otok Merlera, Kassiopi in Corfru na Krfu, Igoumentisa in Sivota na celini, Lakka in Gaios na Paxosu, Preveza na celini, Nydri in še ena Sivota na Lefkadi, Poros, Sami, Fiskardo na Kefalloniji, Frikes in Vathi na Ithaki, mesto Zakynthos in Wreck bay na Zakyntosu, Astakos in Messalongi na celini, Patras na Peloponezu in še mnogi drugi.
Marin, kot jih poznamo v Jadranu je v Ionskem morju samo nekaj, je pa možno privezati jadrnico v lukah vseh obmorskih mestec in vasic. Za razliko od Hrvaške, domači ribiči v sezoni z veseljem prepustijo prostor navtikom. Tudi cene priveza so glede na Hrvaško zgolj simbolične. Za SHIMSHAL (dolžina 14 metrov) smo običajno plačevali od 3 do 5 EUR, nikoli pa ne več kot 10 EUR. V vsem času nisem videl nikogar, ki bi kjerkoli na sidru, plačal kakršnokoli pristojbino, kar je na Hrvaškem dokaj pogosta praksa.
Jadrnic je bilo v Ionskem morju kar precej, vendar smo vedno, kadar smo želeli, dobili privez na obali, čeprav smo prihajali v luke v poznih popoldanskih urah. Tudi za kopanje smo brez problemov lahko našli samoten zaliv brez bučnih Italijanov.
Odlična in raznolika grška hrana v restavracijah ali pa kar na ulici je sorazmerno poceni. Gyros, ki zadošča za skromen obrok lahko dobiš že za 1 EUR, večerja za 9 jadralcev v spodobnih lokalnih restavracijah pa ni presegla 150 EUR. Pijača v lokalih je sorazmerno draga, zato pa imajo odlične sladice in sladoled. Izbor hrane v trgovinah je podoben kot v Sloveniji, cene pa precej nižje kot na Hrvaškem.
Črpalk za gorivo ob obali ni, zato pa tudi po najmanjših lučicah zvečer kroži tovornjaček z nafto, ki ti natoči gorivo kar na privezu, seveda po isti ceni, kot na normalni obcestni črpalki.
Vse navedeno velja za Ionsko morje, po nekaterih informacijah pa je v Egejskem vse malce, vendar ne bistveno slabše (veter, cene, gneča, prijaznost).
Zanimivo je, da v vsem času ko smo bili v Grčiji nismo srečali niti ene slovenske jadrnice. Razen čarterskih plovil je bilo daleč največ Italijanov in Angležev.
Slaba stran Grčije je predvsem oddaljenost (iz Pule do Krfa je več kot 400 milj), pa tudi plovba ob italijanski obali ni posebno zanimiva. Po drugi strani plovba ob vzhodni obali, zaradi situacije v Albaniji, najbrž ni posebno modra rešitev. Kljub temu pa je Grčija z jadrnico zelo lepo doživetje, ki ga bomo ponovili, takoj ko obdelamo Sicilijo in Malto.
Hvalabogu je to pot ena od udeleženk napisala zanimiv potopis, ki je zanesljivo vreden ogleda.