Ko sva z Janezom odhajala iz Ljubljane (Brane z Mercedesom ML na prikolici, je šel en dan prej), zaradi naglice in tisoč problemov, ki sva jih imela še tik pred odhodom, sploh nisem imel občutka, da odhajam na dirko mojih sanj (verjetno tudi sanj, vseh pravih off-roaderjev ). Na dolgočasni in deževni vožnji čez Italijo in Francijo je bila edina omembe vredna stvar poraba najinega Pucha - 20 litrov/100km pri hitrosti okoli 120 km/h. Prvi pravi dakarski občutek se je začel pojavljati, ko sva v bližini Lyona dohitela prve konvoje tekmovalcev s spremljevalnimi kamioni in dirkalniki na prikolicah. Takrat sem se prvič zavedel, da se mi to čisto zares dogaja.
Ko sva pozno zvečer prišla v hotel, je bil KRAJNC TEAM prvič v popolni zasedbi - Brane in Barbara z ML 500, Baur in dva njegova mehanika z Actrosom in midva z Janezom s Puchom.
Naslednje jutro še zadnje priprave in pregled obvezne opreme za administrativni in tehnični pregled : čelade, satelitski telefon, signalne rakete, kompas, kanistri z vodo, prva pomoč, zemljevidi, nalepke na vratih z imeni, krvno skupino in zastavico narodnosti udeleženca (ker nismo imeli ustreznih nalepk, smo kar precej improvizirali), lopate, podnice za pesek in še in še in še. Poleg tega je vsak od nas potreboval še kup dokumentov : vozniško, vize, potrdilo o cepljenjih, zavarovanje in še in še in še. Zaradi samo ene pomanjkljivosti te lahko zavrnejo na administrativnem ali tehničnem pregledu in zgodba je končana.
Prvi stik z dirko je impresiven. Množica motorjev, terencev in dirkalnih tovornjakov. Čisto tako, kot vsako leto doslej, ko sem dirko spremljal na televiziji. Z eno samo, vendar bistveno razliko. Ne samo da čisto zares stojim tu, tista vsebinska razlika je v tem, da stojim na drugi strani ograje. Kaj takega še pred nekaj meseci ne bi upal niti pomisliti.
Organizacija rallya teče kot odlično namazan stroj. Na začetku administrativnega pregleda dobiš karton z približno 20-timi okenci. Do končne kontrole si moraš prislužiti pečat v vsako okence. In potem se začne : osebni dokumenti, plačila, vozniška dovoljenja, kavcije, karte za trajekt, boni za hrano, GPS, oddajniki za klic v sili, road book-i ... Nervozo pri čakanju na vsakem okencu popolnoma umiri spoznanje, da se v gneči prerivaš skupaj z Jutto (Brane ji je takoj podaril izvod svoje revije), Lundmarkom, Masuoko, Vatanenom in ostalimi, ki si jih poznal samo s televizije, sedaj pa prav tako kot ti, preklinjajo vso to birokracijo.
Ko končno zbereš vse pečate ti na zadnji kontroli pripnejo na roko ceneno plastično zapestnico, prav tako, kot jo dobijo novorojenčki v porodnišnici. Zdaj si udeleženec rallya in vsaj tukaj, ti zapestnica čudežno odpira vsa vrata. Ta kos modre cenene plastike (modra za assistenco) je nedvomno najdražji kos nakita, ki sem ga kdaj nosil. Še več - dvomim, da v katerikoli zlatar v Ljubljani premore dražjo zapestnico, kot je tista rumena plastična, ki jo nosijo tekmovalci.
Ko končaš administrativne muke se zgodba ponovi pri tehničnem pregledu. Spet kartonček, okenca, pečati. Zdaj so na vrsti roll bari, sedeži, varnostni pasovi, varnostna oprema, luči, turbinski polnilniki, rezervne gume, tehtanje ... Kljub temu, da vsi delajo s polno paro in je vse odlično organizirano traja cel pregled več kot 6 ur.
Ko dobiva zadnji pečat zapeljeva avto v parc fermee, na mesto označeno s 551 - najina startna številka. Kamion je s pregledi končal že pred nekaj urami. Počakamo še kakšno uro na Braneta in Barbaro in ekipa je popolna. Za ta dan je bilo Dakarja dovolj. Še gurmanska večerja v McDonalds (skrita želja nemških mehanikov) in končno hotelska soba.