Čeprav sem šel spat malo pred četrto uro zjutraj, sem se zbudil že ob 7:00. Ko se navadiš na dakarski ritem, človeško telo očitno prenese vse. Baur je bil parkiran v bližini, vendar so vsi spali. O Branetu ni bilo ne duha ne sluha, Puch pa je bil še vedno mrtev.
Čez nekaj minut se je pojavil Brane, zopet poln optimizma. Z Barbaro me vedno znova presenečata, kako lahko kljub skoraj nemogočim pogojem izžarevata toliko pozitivne energije. Na začetku etape jima je odpadlo prednje kolo, spet je odpovedala črpalka za servo volan, potem pa sta se kopala preko sipin celo noč in komaj ušla kamionu "metli", ki pobira zaostale tekmovalce.
Kljub temu, da sta izpustila eno časovno kontrolo in prišla v cilj pozno, jima je organizator dovolil startati na maratonski etapi. Ta dan sta morala narediti 400 km, naslednji dan pa brez assistence še 740 km. Medtem, ko sta mehanika popravila dirkalnik, sta odspala 3 ure, potem pa se dobre volje zopet odpravila na start.
Iskanje napake na Puchu je trajalo več kot dve uri. Na koncu je bila rešitev, kot občajno, čisto enostavna. Sunek eksplozije je iz ležišča vrgel enega od relejev, vtaknili smo ga nazaj in stvar je bila rešena.
Za popoldne nam je ostalo borih 450 km do Nouakchotta. GPS nama je na poti zabeležil eno prekoračitev omejitve hitrosti. Ker sva prekoračila hitrost samo za 8 km/h, sva se, verjetno neupravičeno, tolažila, da naju to ne bo stalo 500 EUR. Vsekakor bo treba počakati do konca tekmovanja.
Ker se je bližal lokalni konec tedna (petek je dela prost dan), so bile vse trgovine z rezervnimi deli zaprte, zato sva opustila idejo iskanja novega vetrobranskega stekla. Smo pa zato, po Lonely planet-u, našli odličen hotel, kjer smo se prvič po enem tednu pošteno naspali. Edini problem je bilo malce slabe vesti, ker smo uživali v udobju, Brane in Barbara pa sta garala nekje daleč zunaj v sipinah.