Vstali smo ob 4:00 zjutraj, po samo nekaj urah spanja. Janez je zaradi pomanjkanja spanja omagal že po nekaj kilometrih, zato sem prve tri ure z veliko težavo odpeljal sam. Po 250 km asfalta se je za nas končno začel prvi off road. 100 km do mavretanske meje je bil grob makadam, ki je veselo načenjal podvoza terencev.
Pred mejo so bili za tekmovalce pripravljeni sodi z gorivom, ki so ga naročili že prej. Tovarniške ekipe, ki nimajo posebnih finančnih omejetev iztočijo iz 200 litrskih sodov dobro polovico, ostalo pa za njimi poberejo Arabci. Še prej pa smo prišli mi in v Actrosa in v Pucha brezplačno natočili približno 300 litrov kvalitetne nafte.
Ker smo del poti vozili po isti progi kot tekmovalci, so nas spustili čez mejo in na progo šele po startu zadnjega kamiona. Na mavretanski strani je ob tik ob pisti nekaj kilometrov minskih polj, zato smo vozili kot po jajcih. Vsi smo še imeli v spominu spremljevalni tovornjak, ki je lani zapeljal na mino.
Nekaj kilometov na mavretanski strani je bila še ena kontrola. Miza sredi puščave, nekaj vojakov s puškami in šef v civilu. Za prehod meje je bilo potrebno plačati 50 EUR na vozilo, dobil pa si lepo potrdilo s pečatom. Zvečer se je izkazalo, da je bil vse skupaj trik nekaj podjetnih mavretancev, ki so si na ta račun precej izboljšali družinski proračun. Organizator se je zvečer sicer opravičil, 50 EUR pa je bilo vseeno izgubljenih.
Potem se je začelo zares. 300 km ravne puščave, kjer bi lahko s primernim terencem vozil preko 200 km/h. Odkar vozim po puščavi še nisem tako užival. Ravnina je bila neizmerna, široka vsaj 100 km, zato je vsak izbral svojo pot. Kljub temu da je proti istemu cilju drvelo preko 250 vozil, večino časa nisva videla nikogar. Navigacija po GPS je bila otročje lahka, kot bi vozil jadrnico, ne pa terenca, ki je drvel več kot 100 km/h.
Vse lepe stvari se enkrat končajo, na žalost tudi ta. Puščava je postajala kamnita in začel se je spuščati mrak. Do asfalta v edinem mestu na poti, Zoueratu sva prispela že v trdi temi. Prevozila sva že 200 km asfalta in 500 puščave. Ostalo nama je še 300 km, kar se je zdelo izvedljivo.
Potem pa so se začele težave. Za začetek smer vožnje. Zouerat je verjetno edino mesto na svetu, kjer po nekaterih cestah voziš normalno, po desni strani, po drugih pa po levi. Res je to občasno celo označeno, vendar ponoči katero od oznak hitro spregledaš. Organizator nasna to ni opozoril, vendar pa srečo prometa ni bilo veliko, zato se je stvar nekako izšla.
Eden od zelo razvitih otroških športov v Afriki, je metanje kamnov v avtomobile, se posebej v stekla. Do sedaj sem imel zmeraj srečo in sem jo odnesel samo z manjšimi praskami na pločevini, to pot pa ni bilo tako. Nekaj kilogramska skala, ki jo je vrgel nadobudni Arabček, je priletela točno pred šoferja. Pravo čudo je bilo, da se od tako močnega udarce vetrobransko steklo ni popolnoma razletelo. Kljub temu je večkrat počilo po celi površini, tik pred šoferjem pa je nastala luknja.
Po nekaj minutnem nerganju in slabi volji, sva luknjo zalepila s lepilnim trakom in počasi odpeljala dalje. Problem je bil le v tem, da se je moral šofer ves čas držati postrani, da je lahko gledal skozi manj poškodovane dela stekla.
S tem težav še ni bilo konec. Po nekaj kilometrih se je asfalt končal v brutalen makadam, ki se je z vsakim kilometrom samo slabšal. Ponoči odpeljati še 300 km takega makadama in sipin se mi je takrat zdelo neizvedljivo. Na srečo sva v Ljubljani tik pred odhodom kupila dva 100W Hella žarometa, ki sta nama bila vsaj v delno pomoč. Roadbook je ponoči postal čisto neuporaben, ker se je puščava z vedno mehkejšim peskom spet razširila na vsaj 100 km. Zato sva vozila kar počez, samo po GPS točkah, ki pa so bile postavljene samo vsakih 50 do 60 km.
Po 200 km so naju dohiteli najhitrejši assistenčni kamioni, ki jim tema ni predstavljala nobene ovire. Z visokonapetostnimi lučmi, pred katerimi bi lahko pekel piščance, so drveli po makadamih, sipinah in pesku okoli 120 km/h. Nekaj časa sva jih poskušala slediti, vendar popolnoma neuspešno. V nekaj minutah se je prah, ki so ga vzdigovali polegel in spet sva bila v puščavi čisto sama. 50 km pred ciljem se je Janez zakopal v sipino, kar naju je stalo vsaj 20 minut kopanja. Vožnjo sem nadaljeval jaz, ker imam več izkušenj s sipinami. Kljub temu sem se uspel tudi jaz enkrat zakopati v na pogled otročje lahkih sipinah. Snemanje podnic s strehe in kopanje nama je vzelo še nadaljnih 20 minut.
V bivak sva prišla med prvimi ob 2:00 zjutraj, po 22 urah neprekinjene vožnje. Ker je bila proga za tekmovalce še težja, si sploh ne morem predstavljati njihovih naporov. Vse spoštovanje vsakemu tekmovalcu, ki odpelje vsaj eno tako etapo, kaj šele vse. Dakar ni brez razloga najtežja dirka na svetu.
Braneta in Baura seveda še ni bilo v bivaku, nama pa andrenalin še ob 3:00 zjutraj ni dal spati. Zato so se težave nadaljevale. Ko sva hotela Pucha prestaviti na mesto, kjer bi ga lahko Brane in Baur lažje našla, če bi prišla ponoči, je v motorju prišlo do eksplozije. Ko sva odprla pokrov je bil vzrok popolnoma jasen. Vojaška izvedba Pucha, ki ga voziva, ima vso elektriko in akumulatorje popolnoma zatesnjene. Zaradi 22 urnega tresenja se je v prostoru, kjer sta dva akumulatorja nabral plin, ki je pri vžigu eksplodiral. Pri tem je razneslo pokrov akumulatorjev in rahlo poškodovalo pokrov motorja. Največji problem pa je bil v tem, da elektronika ni kazala nikakršnih znakov življenja. Avto je bil kot mrtev.
Ker v tistem trenutku nisva mogla narediti nič, sva šla spat z samimi črnimi možnimi razpleti zgodbe. O Branetu nobenih informacij , Baur je s kamionom nekje v puščavi, Puch ne dela, ura pa je 3:30