Startali smo ob 5:00 zjutraj takoj po zajtrku. Zajtrkovati jajca z šunko ob 4:30 zunaj, pri 0 stopinjah ni stvar, za katero bi želel da ti preide v navado. Dakar ima pač svetle in temne trenutke. Proti 750 km oddaljenemu Tan Tanu smo vozili s prvimi motoristi, ki so drveli na start hitrostne preizkušnje.
Ko sva vozila za Mercedesom, sva bila oba z Janezom sva bila precej zaspana, tako da sva se menjavala za volanom vsakih 100 km. Baur, ki je spal celo noč, je kot zmešan podil Actrosa po vijugastih "cestah" južnega Maroka. V prahu, ki ga je dvigoval 26 tonski tovornjak, je cesta včasih kar izginila, vendar se je na srečo vedno znova pojavila. Do vzhoda sonca, od pol osmih po lokalnem času, pa sva bila oba že kar pri sebi. Pokrajina v prvih sončnih žarkih je čudovita, še veliko lepša kot na televizijskih poročilih z rallya. Težka jutranja vstajanja in mrzli zajtrki so v trenutku pozabljeni.
Pozno popoldne smo priši do bivaka, ki je tako kot vsi ostali na letališču. Organizatorji imajo namreč kar nekaj letal s katerimi prevažajo najnujnejšo opremo, zato bivake če se le da postavijo na letališčih.
Predvidevali smo, da bo Brane prišel do bivaka okoli druge ure zjutraj, start naslednje etape pa bo okoli 6:00.
Ob 22:00 je klicala Barbara, da sta končala hitrostno preizkušnjo, imata pa razbito vetrobransko steklo in okvaro servo črpalke.
Ker nismo natančno vedeli, kako hude so poškodbe smo premlevali vse možne scenarije. Šipe nismo imeli s seboj, zato je bila zamenjava nemogoča. Ko sem šel do organizatorja so mi razložili, da lahko startata brez vetrobranskega stekla, vendar morata imeti integralne čelade in smučarska očala.
Zanimivo je, da večina organizatorjev govori samo francosko, čeprav udeleženci prihajajo od vsepovsod. Ker sem v naši ekipi samo jaz govoril francosko, sem naenkrat postal zadolžen za tovrstne stike.
Z Janezom sva se že privadila dakarskega ritma in šotora sploh ne postavljava več. Proti vetru se zaščitiva z zaboji za opremo in spiva kar na tleh pri avtu. Ker naju je čakalo zgodnje vstajanje in naporen dan, sem Janeza priganjal naj vendar zleze v spalno vrečo in ujame malo spanja, toda negotovost je bila prehuda. Zato je prišel v "spalnico" šele ob 1:00 zjutraj.
Brane in Barbara sta prišla malo po polnoči. Prav neverjetno je kako dobre volje in polna energije sta, ne glede na situacijo. Poškodbena dirkalniku niso bile tako hude, ker je bila šipa počena samo na sovoznikovi strani, črpalko za servo volan pa so zamenjali z novo.