Vstajanje ob 5:30 je bilo za mene prava muka, saj je bila še trda tema in dve stopinji pod ničlo. V takih pogojih potrebujem precej volje, da zlezem iz tople spalne vreče. Pospravljanje opreme in šotorov prekritih z ivjem, pa tudi ni kakšen poseben užitek.
Današnja etapa je bila za assistenco ena najkrajših (310 km), za tekmovalce pa v bistvu prva resna etapa na rallyu. Za tiste, ki so se rallya udeležili prvič, je bila še toliko bolj zanimiva, ker so se prvič spopadli s sipinami. Sam sem bil v sipinah Erg Chebbiba pred približno desetimi leti in takrat so se mi zdele veličastne, ker so bile pač prve, ki sem jih videl v živo. Po kasnejših južno tunizijskih in alžirskih izkušnjah sem seveda ugotovil, da niso nič posebnega, samo majhen otoček srednje velikih sipin sredi kamnite puščave. Kljub temu je proga tekmovalcem povzročala precej težav, delno zaradi sipin, delno pa zaradi težkega, kamnitega dela proge. Poleg tega so tovornjaki startali med avtomobili in zato tekmovalcem, ki so prišli za njimi, dodobra razrili progo.
Po hitrem transferju sva na črpalki v Quazarzanteju lahko spet ugotavljala, da proraba Pucha ne pade po 18 litrov na 100 km. Zanimivo je, da imajo na črpalkah dve vrsti dizla, bolj čistega in precej dražjega, ter cenejšega, ki pa naj bil bolj umazan. Črpalkar nikakor ni mogel razumeti, da ne želiva navadnega, tako kot vsi ostali, ampak vztrajava pri dražjem (0.7 EUR). Motor najinega Pucha je namreč strašno občutljiv na umazanijo v gorivu, zato sva vedno prisiljena natočiti najdražje gorivo.
Baur je v kamion natočil kar 900 litrov nafte, seveda cenejše. Pri menjavi drahem v eure pa se je Arabec zmotil pri računaju in je kasneje za manjkajočih 40 EUR, ves zadihan, pritekel za nami, do več kot 2 km oddaljenega bivaka.
V bivaku smo postavili šotore in pripravili orodje, potem pa se je začelo čakanje na Braneta. Ker sva imela čas sva na streho Pucha montirala dva dodatna 100W Hellina žarometa, ki nama bosta prišla prav pri nočnih etapah naslednjih dni. Čakanje nam je poživil David, ki nas je prosil za pomoč , ker mu je na Toyoti odpovedala električna črpalka za prečrpavanje goriva iz dodatnega rezervoarja. Skupaj sva se odpeljala v mesto in se v prej kot uri vrnila z novo črpalko za 30 evrov. Eden od mehanikov mu jo je na hitro zamenjal, potem pa se je čakanje na Braneta nadaljevalo.
Ko smo v bivaku nimamo nobenega stika s tekmovalci. Edina informacija, ki je na razpolago v bivaku, so delni rezultati, ki jih organizator občasno objavlja na oglasni deski. Še najbolj ažurne so informacije, ki jih po telefonu dobimo iz Ljubljane od navijačev, ki sprotne rezultate spremljajo po internetu. Čudna so pota moderne tehnike. Ob 19:30 si večina assistence ogleda televizijsko poročilo Eurosporta, da imamo vsaj približen občutek, kako je izgledala tekmovalna proga. Glede na to, da smo ves čas čisto v bližini proge, pa se ji zaradi pravil rallya ne smemo približati, je to še ena nelogičnost tega rallya. In tako čakaš in čakaš in ne veš kaj se dogaja, vsi ki so doma, pa vedo o trenutnem stanju precej več od tebe.
Brane in Barbara sta prišla v bivak po polnoči. Kljub velikemu zaostanku sta bila odlične volje. Ker sta, zaradi ne najboljšega rezultata prejšnjega dne, startala precej pozno, ju je na hitrostni prezkušnji, tako kot še mnoge druge, ujela noč. Ponoči pa je orientacija v puščavi zelo težka, vožnja za tekmovalcem ki vozi pred tabo, pa zaradi obilice prahu, praktično nemogoča.
Mehanika sta se takoj lotila pregleda dirkalnika, ki je razen nekaj malenkosti, dobro prenesel težko progo. Servis je trajal do 4:00 zjutraj, ko smo pozajtrkovali in nemudoma oddrveli proti naslednjemu bivaku. Oba mehanika sta tako ostala brez spanja, midva z Janezom pa sva uspela odspati malo manj kot 3 ure.