Že ob 6:00 zjutraj smo lahko pri zajtrku okusili vse prednosti francoskega cateringa. Hrana je sicer popolnoma evropska, vendar vrhunska in v neomejenih količinah. Še ena prednost visokega proračuna. Vsak dan dobimo zajtrk po želji, lunch paket, zvečer pa še kompletno vrhunsko večerjo z predjedmi, siri in sladicami.
750 km transferja do Er Rachidie se je začelo izredno slabo. Samo kakšen kilometer po startu je na asfaltu, tik pred nami, padel japonski motorist. Pri polni hitrosti je tako nesrečno priletel v prometni znak, da mu je pod kolenom popolnoma odtrgalo levo nogo. Pogled je bil grozljiv in ta slika se mi je še cel dan vrtela v glavi. Res je sicer, da je dirka pač dirka in je s temi stvarmi treba računati, kljub temu pa je bila ta cena previsoka. Poleg tega se to niti ni zgodilo na sami dirki, pač pa na transferju, kjer čas sploh ni pomemben.
Pri tolikšnem številu, andrenalina polnih udeležencev, so manjše nesreče nekaj vsakdnjega. Ko smo prečkali preko 2000 metrov visoke, delno zasnežene prelaze na Atlasu, je ruska Tatra zdrsnila s ceste. Ker z pomočjo na taki dirki ni problema, sta jo dva Euromastrova tovornjaka takoj potegnila nazaj na cesto, tako da je za njimi, čez nekaj minut, ostala samo popolnoma razrita bankina.
Posebnost letošnjega Dakarja so omejitve hitrosti skozi naselja. Organizator ne postavlja naključnih radarjev, tako kot včasih, pač pa se vsaka prekoračitev hitrosti, na v naprej določenih odsekih, neusmiljeno zabeleži v tvoj GPS. Organizatorju tako ni potrebno drugega, kot da na koncu pregleda GPS in ti izstavi račun. Kazni so seveda dakarske: prva in druga prekoračitev po 500 EUR, tretja pa izključitev iz dirke. Prav smešno je videti kolono dirkalnikov, ki vozi 40 km/h, prehitevajo pa jo lokalni fantiči na mopedih. Miran je potarnal, da pri tako nizkih hitrostih težko lovi ravnotežje, lokalna mladina, ki se mu mota pod kolesi, pa zna biti nevarna.
V bivak smo prvič prišli podnevi, tako da sem lahko opazoval tovarniške ekipe, kako se pripravljajo na prihode svojih tekmovalcev. Kamion postavijo v kvadrat in ogradijo prostor, na tla pogrnejo ponjave, pripravijo orodje, prižgejo agregate, potem pa čakajo, čakajo in čakajo na prihod dirkalnikov.