Danes nas je čakal 850 km dolg transfer iz Castellona, preko Algercirasa, čez Gibraltarsko ožino v Tanger. Hvala bogu, da zapuščamo Evropo, kajti tako dolge vožnje po avtocestah so prav ubijajoče. Če bi mi bile take stvari všeč, bi se šel vozit po avtocesti iz Ljubljane do Hamburga in nazaj.
Španija se je spet izkazala kot neverjetno gostoljubna. Čisto na vsakem nadvozu, bencinski črpalki, cestninski postaji ... so stale gruče ljudi vseh starosti, ki so nas navdušeno pozdravljali. Kjerkoli smo se ustavili, so se želeli slikati z nami ali pa dobiti avtogram, čeprav jim je bilo jasno, da smo samo assistenca in ne pravi dirkači. Prav zanima me, kako bi bilo, če bi šel rally skozi Slovenijo.Na koncu Evrope, v Algercirasu se je zbrala nekaj tisočglava množica, tako da smo zadnja dva kilometra prevozili skozi špalir navdušenih navijačev.
Trajekt vozi čez Gibraltar vsakih nekaj minut, kot mestni avtobus. Ker smo bili med prvimi, smo šli čez morje z rednim trajektom, kasneje pa so za udeležence rallya vozile dodatne ladje. 170 saharskih tovornjakov potrebuje pač veliko prostora.
Kljub temu, da sem bil v Afriki že vsaj 15 krat, je zame vsak prihod na črni kontinent nekaj posebnega. Če si z Afriko zastrupljen, ti ni več pomoči in se stalno vračaš. Prav zato na svojih potovanjih vedno znova srečujem iste znane obraze.
Carinske formalnosti, ki lahko trajajo nekaj ur, smo opravili prej kot v minuti. Vsaj ena prednost, za vse te silne tisoče evrov, ki jih moraš plačati, če hočeš sodelovati na Dakarju. Arabci v Tangerju so nas opazovali z zanimanjem, vendar bistveno manj navdušeno, kot prejšnje dni Španci in Francozi.
Spat smo šli zopet ob 3:00 zjutraj. Ker imajo sedaj v Maroku prestavljeno uro, je bila maroška ura šele dve zjutraj, tako da je bil občutek vsaj malo boljši. Ker nisem kak velik ponočnjak upam, da bom v naslednjih dneh, vsaj enkrat lahko šel spat ob normalni uri.