Zame je bilo Dakarja konec v trenutku, ko zapestnica, ki je od Francije naprej odpirala vsa vrata, ni zadoščala za vstop v VIP ogrado na podelitvi rezultatov. Za 40 EUR si dobil novo, ki so jo veselo nosili turisti, ki so si, prav tako kot jaz prejšnje leto, prišli ogledati cilj rallya. Za razliko od nas, so bili spočiti, obriti in v brezhibni garderobi. Radovedno so si ogledovali in se slikali s tovornjaki in dirkalniki, s katerimi smo mi živeli, jih popravljali in pod katerimi smo mi spali zadnje tedne.
Razglasitev rezultatov in podijum je bila speljana na hitro, kot da se tudi organizatorju mudi domov. Prav vsi, ki so prišli do cilja so zapeljali na ciljno rampo in se na hitro slikali za sponzorje, medije in družinske albume. Ko je z rampe zapeljal zadnji tovornjak je bil Paris - Dakar tudi uradno zaključen.
Vse kar je ostalo od rallya je bilo pospravljanje opreme, iskanje hotelskih sob in letalskih kart za čim hitrejši povratek v Evropo. Zaradi množice gledalcev, ki so želeli videti cilj rallya so bili vsi hoteli v Dakarju polni, zato sem komaj našel tri sobe za našo ekipo, letalske karte pa je v Ljubljani poiskala Mojca. Avtomobile je bilo treba oddati v pristanišču, kjer jih bodo natovorili v kontejnerje, ki jih bo ladja prepeljala do Le Havra, tekmovalci in assistenca pa se po skupinah in prvih možnih letalskih povezavah vračajo v svoje domovine.