Brane in Barbara sta prišla po svoji navadi šele ponoči. Mehanika sta do jutra mimogrede zamenjala kardan in opravila redna servisna dela, midva z Janezom pa sva za silo popravila ključavnico voznikovih vrat, ki je dokončno odpovedala poslušnost.
Rezervoar dirkalnika je bil skoraj prazen, ker na zadnjem transferju ni bilo niti ene črpalke, kjer bi točili bencin. Domorodci se namreč v veliki večini vozijo z dizelskimi motorji. Z Janezom sva se tako odpravila v mesto na lov za črpalko, kjer točijo tudi bencin. Na najino veliko začudenje sva ugotovila, da bencina v glavnem mestu Mavretanije ni mogoče kupiti.. Ko sva se po uri iskanja vrnila v bivak, je bila edina rešitev najti bencin pri kakšni tovarniški ekipi. Sreča se mi je nasmehnila že v prvem poskusu, saj so imeli pri Nissanu viška nekaj sodov Avgasa, visokooktanskega bencina, ki ga uporabljajo tovarniški vozniki. Normalna cena soda znaša skoraj 600 EUR, vendar mi je šef Nissanove logistike enega velikodušno poklonil.
Šele kasneje smo se zavedli, da smo imeli veliko srečo. Kaj lahko bi se namreč zgodilo, da bencina ne bi dobili. V tem primeru bi lahko z iskanjem bencina po črpalkah Brane in Barbara izgubila toliko časa, da bi zamudila na start in bi bila zaradi tega diskvalificirana.
Na poti do Senegala nas je čakalo še dobrih 100 km makadama, v road booku opisanega kot zelo slabega. Ker je to, kar piše v road booku vedno relativno, bi to lahko v najslabšem primeru pomenilo še nekaj dodatnih ur. Kljub temu se je izkazalo, da je bil to eden boljših makadamov, saj smo po njemu drveli skoraj 100 km/h.
Vstop v Senegal je bila od Tangerja naprej prva meja, kot si jih predstavljamo v Evropi. Zapornice, cariniki, policija, vojaki s puškami ... Meje v zadnjem tednu med Marokom, Mavretanijo, Malijem in Burkino Fasso smo prevozili brez ustavljanja z najmanj 80 km/h. Lokalci so spet pobirali "mostnino", po 10 EUR na vozilo. Glede na izkušnje iz Mavretanije, nismo vedeli ali gre spet za potegavščino, vendar se glede tega nihče ni pretirano sekiral.
300 km v strnjeni koloni po lokalnih cestah skozi vasi, enourna gneča v prometni konici, potem pa končno magični cilj - DAKAR. Bil sem preveč utrujen, da bi mi to prišlo čisto do zavesti. Ob 21:00 sem se ulegel v spalno vrečo na travi med kamioni, parkiranimi na cilju rallya in zaspal.