Zjutraj sem se po treh urah spanja zbudil svež, kot bi spal celo noč. Brez velikih ceremonij smo se takoj odpravili naprej. Brane in Barbara, ki sta vozila nekje pred nami, sta ob 14:00 javila, da imata okvaro amortizerja, vendar nadaljujeta pot. Če sta hotela startati naslednji dan in ostati v igri, smo morali priti do bivaka do 18:00. Zato smo hiteli za njima, da jima pomagamo, če bo avto popolnoma odpovedal.
Vožnja z 130 km/h je zadoščala, da smo prišli do bivaka že ob 16:30, Brane in Barbara pa sta bila že tam. Povratek v karavano je bil seveda prijeten. Karavana je strnjena skupina, ki se s hitrostjo slabih 1000 km na dan premika iz kraja v kraj. Če zaostaneš za nekaj ur, ostaneš sam in ostale zelo težko dohitiš.
Ker to ni potopis, tu ne bom opisoval lepot Afrike. Mogoče o tem kdaj drugič. Ljudje v podsaharski Afriki so veliko prijaznejši od Arabcev v severnem delu. Zato so nekatere stvari še toliko bolj opazne. Rally vozi s seboj vso opremo in hrano za 2500 ljudi. Ves čas na poti smo jedli evropske croissante, evropsko maslo, evropsko šunko, makarone, marmelado, kompote ... Ker je hrane za udeležence neomejeno veliko, jo gre ogromno v smeti. Prav žalostno je videti zrezke, croissante in francoske sire v smeteh, 20 metrov stran pa na se ograjo letališča obešajo otroci, ki bi najbrž dali svojo ledvico za polkilsko čokolado. Tudi to je prekletstvo stika zabave zahoda, kar rally nedvomno je, z tretjim svetom.
Ker je bil dirkalnik v precej slabem stanju sta se ga mehanika takoj lotila. Ker je utrujenost prejšnjega dne prišla za mano, sem se odpravil spat že ob 21:00, mehanika pa sta popravljala dirkalnik čisto do odhoda zjutraj naslednjega dne.