Ker je bil dirkalnik precej poškodovan sta se mehanika že navsezgodaj lotila dela. Nameravali smo samo zamenjati servro črpalko, ki spet ni delovala, ostala popravila, pa opraviti v Burkini Fasso, ko bomo ujeli ostalo karavano. Popravilo se na žalost zavleklo, zato smo startali na 1500 km dolgo pot šele ob dveh popoldne. Ker je bilo po road booku vmes 400 km makadama, smo računali, da bomo vozili celo noč in prišli v Burkinio Fasso naslednji dan dopoldne.
Meja med Mavretanijo in Malijem na mestu, kjer smo jo prečkali, sploh ne obstaja. Je samo navidezna črta v GPS. Po novem asfaltu smo jo prečkali pri 120 km/h. Edini znak, da smo v Maliju, je bil izpis na satelitskem telefonu.
Kot vedno se je izkazalo, da makadam ni tako dober, kot je pisalo v road booku. Hitrost je v trenutku padla pod 30 km/h. Glede na to, da je bil ta del proge dolg več kot 200 km, nam je to popolnoma podrlo naše časovne načrte. GPS, ki na podlagi povprečne hitrosti zadnjih nekaj kilometrov ves čas preračunava čas prihoda v cilj, je začel kazati skoraj absurdne podatke. S takim tempom bi prišli na cilj šele čez dva dni. Nadaljnih 250 km makadama je bilo na srečo precej hitrejših, vendar uničujočih za podvozje Pucha in Actrosa. Makadam je bil namreč rebrast, kar je zelo pogosto na dolgih afriških pistah. Na taki cesti obstajata samo dva načina vožnje : voziti cca 30 km na uro in počasi premagovati težave, ali pa drveti hitreje kot 80 km/h. Pri večjih hitrostih se avto popolnoma umiri, edino vprašanje je zdržljivost podvozja. Jaz sem se odločil za dobrih 100 km/h, Baur pa za precej manj, zato sva ga z Janezom na koncu makadama kar nekaj časa čakala.
Ker je Baur ves čas vozil sam (midva sva se menjavala na 200 km), je ob 4:00 zjutraj omagal, zato smo parkirali kar ob robu ceste in v spalnih vrečah v trenutku zaspali kot ubiti.