Ko smo se zjutraj zbudili Braneta še vedno ni bilo. Večina tekmovalcev je bila seveda že v cilju in karavana se je počasi pripravljala na odhod. Prav neverjetno je, kako se bivak z 2500 ljudmi v trenutku izprazni, za njimi pa ostane samo praznina. Ko so organizatorji podrli še šotore in pospravili stranišča, smo ostali na letališču v Nemi skoraj sami. Poleg nas je bilo na ogromni prašni planjavi samo še nekaj kamionov, ki so tako kot mi, čakali zaostale tekmovalce. Ker so satelitske zveze z njihovimi tekmovalci očitno delovale, so se počasi eden za drugim odpravili na pomoč, nazaj po tekmovalni progi.
Čakanje je počasi postajalo neznosno. Ves čas smo imeli prižgana oba satelitska telefona. Z Barbaro smo bili namreč dogovorjeni, da se nam v primeru težav javi prek satelita. Od prihoda prvih tekmovalcev v cilj je minilo že več kot 16 ur, o Branetu in Barbari pa ne duha ne sluha. Ob 13:00 smo dobili od organizatorja informacijo, da so ju dopoldne ob 8:45 opazili na progi in da imata tehnične probleme. Po preverjanju GPS koordinate, ki so nam jo dali, smo ugotovili, da se ta točka nahaja približno 200 km stran od cilja etape. Glede na ogromen zaostanek in podatke organizatorja smo sklepali, da se jima je pokvaril avto in da imata probleme z satelitskim telefonom.
Od enega od tekmovalcev, ki so vsakih nekaj ur prišli v cilj, smo dobili tekmovalni roadbook in se, tako kot še nekaj drugih assistenčnih kamionov, odpravili nazaj po progi. Ob mraku smo na eni od kontrolnih točk srečali dva Švicarja v Land Roverju, ki sta nam povedala, da so z Branetom in Barbaro skupaj preživeli noč, kasneje pa so se na progi ločili. Koordinata, kjer so se ločili pa se ni skladala z organizatorjevimi podatki. Glede na to, da sta bila kljub ogromnemu zaostanku še vedno na poti, smo se odločili, da bo najvarneje, če se vrnemo v tabor. Na poti bi se zaradi zapletene navigacije zelo verjetno zgrešili.
Letališče je bilo razen dveh Nissanovih kamionov in organizatorjevega tovornjaka popolnoma prazno. Skuhali smo si večerjo in polegli po spalnih vrečah.
Ob 1:00 zjutraj na je prebudil znani zvok Mercedesa. Kljub ogromnemu zaostanku sta bila zadovoljna, da sta sploh prišla v cilj. Na progi je namreč ostalo še kar nekaj dirkalnikov.
Baur je bil precej jezen, ker sta nas kljub satelitskemu telefonu, toliko časa pustila v negotovosti. Izkazalo se je, da nas je Barbara sicer poskušala obvestiti, vendar telefona ni znala pravilno nastaviti in zato ni mogla vzpostaviti veze. Brane je po svoji navadi ugotavljal, da se bosta javila samo, če ne bosta mogla naprej, assistenca pa mora čakati na cilju etape, če je potrebno, tudi cel teden. Okoli tega se seveda nismo mogli strinjati, kajti javljanje po satelitu, ti vzame samo nekaj minut, zato ni korektno, če del ekipe toliko časa čaka v negotovosti. Ker stvari nismo prišli do konca, smo jo pustili za naslednji dan.