Assistenca, vsaj v Evropi, od same dirke nima nič. Že eno uro pred startom prologa smo morali zapustiti parc fermee in se oddaljiti najmanj 7 km od tekmovalne proge. Zoprno, če si prvič na Dakarju in bi rad vsaj enkrat v živo videl pravi start, z vso množico in navijaškim vzdušjem. Kljub temu sva bila nepopisno zadovoljna. Ne zgodi se ti pač vsak dan, da startaš na tekmi kot je Paris - Dakar. Mojci sem takoj poslal SMS "551 je startal". Po 7 km pa sva delila usodo vseh assistenčnih vozil. Zmrzovali smo na parkirišču, predvidenem za assistenco in čakali na prihod tekmovalcev. Začelo je močno snežiti, tako da je bilo prav smešno videti puščavske specialke, ki so prihajale na parkirišče, zametene s snegom. Ko je Brane, zaradi zastojev na cesti po prologu, končno prišel, sta Baurjeva mehanika, Mika in Jens, rutinsko pregledala dirkalnik. Kakšen Dakar je to, če se v snegu in ledeni brozgi valjaš pod avtom.
Ker nas je čakalo še več kot 400 km transfera, smo poskušali pohiteti kolikor se je dalo. Vreme pa se je samo slabšalo. Več kot 200 km smo prevozili v snežnem metežu. Tekmovalne gume Baja G1, ki jih imava na Puch-u, so za sneg prava katastrofa, zato sva se po cesti drsala večinoma manj kot 50 km/h. Posledica je bila, da sva prišla do hotela v Narbonnu šele ob 2:00 zjutraj. Receptor, ki je že spal začuda ni bil nič tečen, ker sva ga zbudila sredi noči. Izgleda, da so na Dakarju vožnje v zgodnjih jutranjih urah nekaj najbolj normalnega.