Zvečer pa je v mesto prihrumel reli Sahara Masters 2010. In evo Čarlija pa Helmuta! V petzvezdnem hotelu Le Sultan, kjer so se nastanili z Mišotom vred, sem se počutil dokaj nenavadno, kar je konec koncev po dveh tednih življenja v puščavi precej razumljivo.
Od briefinga v nemščini za jutrišnji začetek dirke sem razumel le nekaj besed, a GPS je sprogramiran in roadbook smo dobili. Jutri zjutraj na štart. Cilj? Inšalah.
17. DAN: PONEDELJEK, 11.10.2010 HAMMAMET – GAFSANek poseben čar je v tem, ko obrneš volan proti jugu. Spet proti jugu, kot bi obrnil hrbet večini tega, kar te teži, in lahkoten kot ptica vpijaš vedno močnejše žarke sonca. Še Nisko prede čisto drugače, bolj veselo, ko ponovno drvimo v objem Sahare. Toda ruži še vedno.
Sahara Masters 2010 se je začel. Na štartu prologa južno od Kairouana smo bili prvi, tik za Čarlijem, ki je skoraj zapeljal čez skalnat zid na nos v oued, suho strugo, po kateri je tekla današnja trasa dirke. Preden so prispeli ostali, smo kar lep čas ležali v senci.
Dirka je majhna, a zabavna. Helmut je na prologu zmagal s prednostjo desetih sekund. Jutri pa gremo naprej. Inšalah.
Zvečer smo po Gafsi zastonj iskali vulkanizerja, ki bi znal in zmogel centritati X-ke. Eden je prišel celo tako daleč, da je že odmontiral gumo, nato pa ugotovil, da se mu bo mašina prevrnila, če bo nanjo obesil tako gmoto. Razočarano sem ugotovil, da se bomo očitno še kak dan tresli.
Zdaj spimo na vrtu luksuznega hotela v Gafsi, Joghurta Palace se imenuje. Nočni čuvaji so nam prinesli čaj, bil je odličen. Končno spet spimo pod zvezdami, pa čeprav med zidovi. Pesek je že blizu.
Še kak teden in najti bom moral razlog, da se vrnem domov.
18. DAN: TOREK, 12.10.2010 GAFSA – DOUZPonoči so me dežne kaplje pregnale spat pod avto. Toliko o spanju pod zvezdami. Nočni čuvaj je bil čisto zaskrbljen zaradi nas norih Slovencev, a nam je vseeno postregel z močnim črnim čajem.
Za zajtrk je poskrbel hotel s šlepanjem na rogljičke, potem pa smo oddrveli na štartno mesto. Sledilo je 180 km brzinca po pistah med gorovjem nad Metlaouijem in Chott el Jeridom. Bili smo edino vozilo v turistični klasi in če odštejemo zajčje-mišjo posadko in enega motorista, smo s konkurenco dirke dobesedno pometli. Res pa je, da se omejitev nismo držali.
Zaradi zoprnega slanega blata, ki ga je okolica Chotta polna, smo nato v Douzu morali Niskota oprati, pa še podmazovanje sem mu ponovno privoščil, ker je bil tako priden. Le vulkanizerja, da bi scentriral gume, še vedno nisem našel.
Biti v Douzu je kot biti spet doma. Sproščeno. Američanka in Švicar, ki smo ju spoznali lansko pomlad ob povratki iz Libije, sta spet tu, le da imata sedaj še dodatnega otroka in vsak svojo toyoto. Mali Lilian je Denis za lahko noč zaigral Uspavanko za Evo… jaz pa si bom za lahko noč privoščil Čudež od Papirja in sanje pod zvezdami.
19. DAN: SREDA, 13.10.2010 MONASTIR – HAMMAMETPlani o Star Warsih so se sfižili zaradi Denisa, ki je splezal na palmo, in ko je prišel nazaj dol, je hotel domov slikat barve jesenskega listja. Namesto vzgojne pridige so mu starši zrihtali letalsko karto in odpeljati sem ga moral v Monastir. Ko sem se po dvanajstih urah vožnje in več kot 800 prevoženih kilometrih vrnil v Douz, sem bil utrujen za umret. Pa še brez navigatorja povrh vsega.
V kampu sem našel Grega v prijetni
slovenski družbi z velikimi količinami tunizijskega piva. Tako sem
spoznal Primoža, Andreja in Andraža z boljšimi polovicami, kot bi se
reklo
Led je bil hitro prebit in ni bilo težko doseči dogovora, da se
naslednji dan skupaj odpravimo proti Tozeurju.
Kot vsak četrtek nas je tudi tokrat v Douzu razveselil souk, sejem, in čeprav niso prodajali nobene bjonde, le kamele in ovce in osle, je obisk arabskega sejma vsaj zame vedno prijetno doživetje. V miru smo si privoščili še čaj in šišo, preden smo se odpravili iz Douza. Sledil je ogled avtobusa na Chottu, prevozili smo Rommel pisto, se malo izgubili v Redeyefu, fotografirali slapove v Tamerzi, popili še en čaj v Chebiki in končali v kampu v Tozeurju, kjer smo naredili zalogam piva bridek konec. Lepo je srečati rojake.
Grenko je bilo zgodnje jutranje slovo od rojakov, z Gregatom sva že ob pol osmih zapustila Tozeur in se vrnila v Douz, da gremo skupaj s Čarlijem in Mišotom nabirat puščavske rože. Res smo šli, se zapodili v pesek, ki je bil zavoljo minulega dežja čudovito prevozen, nabirali puščavske cvetove, in uživali, dokler ni Čarli z Wranglerjem padel v luknjo in skrivil sprednje vzmeti. Še nikoli videno, a očitno mogoče. Tako smo popoldne namesto v poležavanju ob bazenu preživeli šraufajoče. Nič hudega, mene je pravzaprav že mučila abstinenčna kriza. Po našlepani večerji v hotelu Touareg sem se vseeno spravil v kopalke in vrgel v bazen. Mrzla voda je bila zelo osvežilna.
Ob šestih zjutraj sem spet vlekel spalko pod nadstrešek terase restavracije v kampu, ker je začelo deževati, in to zares deževati. Po dveh urah konkretnega naliva se je nebo le zjasnilo in zlezel sem iz spalke. Tudi Grega ni bil videti navdušen nad mokro nočjo. Preden pa se je vsa oprema posušila, je minilo kar dosti časa, zato sva štart dirke zamudila in se odločila, da jo bova do Tembaina mahnila kar sama, lepo v arabskem tempu.
Ko zapuščam Douz, me vedno malo stiska pri srcu. Takšne občutke mi zbuja, kot mi jih je včasih Tolmin. Ne toliko, da zapuščam dom in da bom nestrpno odšteval dneve do vrnitve, ampak da zapuščam kraj, kjer se res dobro počutim. Malo srce tunizijske Sahare, prašno in smrdeče, kaotično a hkrati neskončno umirjeno in prisrčno.
Ob štirih popoldne sva se spet pridružila dirki v bivaku pod Tembainom. Med kolovratenjem po sipinah je Grega ugotovil, da je dosti bolj razburljivo, če si sam. Vsaj zaspiš ne med vožnjo.
Kljub najinemu arabskemu tempu tega dne se je izkazalo, da nisva bila zadnja v kampu. Reli je izgubil motorista. Preden se je razvila prava panika, so ga na srečo kmalu po padcu noči našli.
Jutri pa spet na Ain Ouadette, Inšalah. Lepo bi bilo peljati sipine po roadbooku. Tako me mika, da bom celo noč premleval, kaj storiti, ali iti ali ne. Ni preveč modro, niti najmanj.
Noč pod zvezdami bo čudovita in Veliki voz sveti kot nor.
23. DAN: NEDELJA, 17.10.2010 TEMBAINE – AIN OUADETTE – TEMBAINEKo je sonce vzšlo nad peščene valove, smo se že podili po pistah in pesku od Tembaina, svete berberske gore, na jug proti Ain Huilat Richetu, Izgubljenemu jezeru, kot ga tako radi imenujejo v nemškem jeziku. Držala sva se Čarlija in Helmuta, kot bi bila tudi midva uradno del dirke. Skupaj smo dosegli prvi check point, našli drugega, in kmalu sem četrtič v življenju zapeljal preko zadnjih sipin in pod seboj zagledal kotanjo tako oddaljenega izgubljenega vrelca.
Ker smo bili, no, vsaj nekateri od nas, uradno na dirki, smo se skopali le na hitro.
Med vožnjo preko sipin naravnost na sever mi je bilo od lakote in guganja slabo, očitno mi manjka trening. Za kratek čas smo se ustavili, ker sem delno snel gumo, kasneje pa smo še malicali, ker je motoristi, ki je vozil z nami od zadnjega CP-ja, nujno potreboval počitek. Vsi smo konkretno utrujeni po petih urah vožnje in prevoženih stotih kilometrih prišli do cilja. Bilo je lepo in začuda manj zahtevno od pričakovanj. Dež je naredil svoje, pesek je bil lepo prevozen. A kljub temu je bilo izredno naporno, psihično in fizično.
Po vrnitvi v tabor smo ugotovili, zakaj tretjega tekmovalca dirke ni bilo za nami. Na LR defenderju mu je crknila turbina. Sahara Assistance ga je za 1200 EUR odvlekla v Hammamet.
Sončni zahod smo pričakali na vrhu Tembaina. Vreme se je ohladilo in sončni zahod je vedno lepše opazovati v dvoje. Pogrešam in si želim… marsikaj in marsikoga.
Ozračje se hladi in zvezde ponoči vedno močneje sijejo. Jesen prihaja tudi na rob Sahare. Uživam zadnje letošnje noči pod odprtim nebom in sanjam o naslednji Afriki.
Danes smo se od Tembaina po pistah privalili do Ksar Ghilana. Grega si je izboril mesto v MAN KAT 4×4, jaz pa sem dobil za sopotnico Moni, tako da sem imel najlepšo navigatorko celega relija. Tako rekoč tolažilna nagrada, ker nimam kamiona.
Bazen v oazi je še vedno zakon, in vedno bo, to ugotavljam vsakič znova, ko me zanese med te palme. Med namakanjem so se nam pridružili tudi tekmovalci, ki so morali do Ksara malo bolj naokrog, popili smo čaj in pokadili šišo. Pod večer smo se odpeljali še na trdnjavo, sipine so bile čudovito prevozne. Še KAT se je pripeljal s severa na trdnjavo. Nazaj do oaze sva se z Mišotom peljala z njim, bilo je impresivno, a žal smo se peljali samo po pisti. Enkrat, ko bomo veliki…
Okoli bazena se potika en majhen osliček, ki ga ne smem odpeljati domov. Očitno bova z Norbertom še naprej sama.
Neumorni tekmovalci so se seveda že navsezgodaj odpravili novim dogodivščinam naproti, ostali pa smo si lahko privoščili lenoben dan s šišo, čajem in bazenom. Umirjenost je zmotila le pojava dolgonoge Ukrajinke, katere obraz pa žal ni dosegal primerljivih standardov glede na spodnji del njenega telesa. Vseeno je s skakanjem naokrog v tangicah na noge spravila celo oazo. Ampak Moni je imela večje joške, jaz pa daljše noge.
Tekmovalci so se pojavili ob bazenu šele zvečer, še po tem, ko smo s hotelskega stolpa opazovali sončni zahod. Ko smo se vračali v kamp El Biben na briefing, smo pozabili Mišota pri bazenu. Ko sva se s Čarlijem vrnila ponj, sva ga našla sredi oaze, kako je počasi korakal proti kampu. El Biben je daleč od bazena.
Sledila je zadnja noč pod zvezdami v pesku, pod Orionom in Velikim vozom, na peščenih tleh, v spalki…
26. DAN: SREDA, 20.10.2010 KSAR GHILANE – MATMATAPrehlad, ki se me je po malem loteval že kake dva dni, je končno prebil okope imunskega sistema, zato sem se prebudil ves rahel. Vseeno si nisem pustil vzeti veselja zadnjega skoka v bazen in zadnje šiše v Ksaru, preden smo se za tekmovalci odpravili v Matmato. Ker bi nam bilo v hotelu dolgčas, smo se odpravili do enega izmed check-pointov, da bi prestregli tekmovalce. Iz Matmate proti CP-ju je bila pot sprva dobra, s časom pa je postajala vedno bolj neugodna. Šele ko smo srečali motorista, so se potrdila sumičenja, da smo dejansko na tekmovalni trasi, le v nasprotni smeri.
Na CP smo našli na smrt utrujene Boruta, Jožeta in Simona, ki jih je minulo noč zdelala driska. Očitno so nekaj takega pojedli, kar jih je čisto dotolklo. Baje tudi Čarli ni v najboljšem stanju, pa mora dirkat. Kmalu po našem prihodu na CP so pridrveli mimo tekmovalci, Helmut tesno za wranglerjem, Unimog pa daleč za njima. Vsem je nervoza zaradi zadnje etape, dolge, težke, kamnite, sevala z lic.
Ko so fantje podrli zastavice CP-ja, smo se odpravili nazaj v Matmato. Naredili smo velik krog, da smo se izognili gršemu delu tekmovalne trase, a do hotela smo prispeli še pred sončnim zahodom. Zvečer sem bil od bolezni tako zdelan, da sem komaj prinesel spalko po stopnicah do sobe, kjer sem se švercal pri Mišotu in Čarliju.
Tekmovalni del Sahara Masters 2010 se je zaključil, posadka Grčman-Goriup pa je že drugo leto zapored postala nesporni zmagovalec.
27. DAN: ČETRTEK, 21.10.2010 MATMATA – SFAX – HAMMAMETDirka je bila končana, sledila je le še svečana procesijska vožnja in podelitev pokalov v Hammametu. Zato smo že zgodaj zapustili Matmato in se dokončno odpravili nazaj na sever. Mimo Matmate Nouvelle, kjer smo kot običajno spihali pesek iz avtov in natočili gorivo, mimo Gabesa in ob obali do Sfaxa, na zadnje nakupovanje in sladoled, in končno do Hammameta.
Celotna dirkaška karavana se je zbrala na plaži pred Hammametom, se postavila v kolono in jo mahnila s prižganimi vsemi možnimi lučkami v sam center Hammameta med obzidjem in morjem, kjer je zmagovalce pričakal triumf, polivanje s šampanjcem in nasmihanje fotoaparatom.
Zadnjo noč v Tuniziji sva tudi z Gregatom preživela skupaj z ostalimi v Le Sultanu. Ta hotel s petimi zvezdicami in ostali luksuzni hoteli, po katerih smo se potikali v zadnjih dveh tednih z reli karavano, predstavljajo neko povsem drugačno Tunizijo, ki je nisem vajen. Tunizijo marmornatih kopalnic s pozlačenimi pipami, brez ščurkov, strežajev v belih srajčkah, modrih bazenov, ki jih obrobljajo palme in angleška tratica, ki deluje kot postrižena s škarjicami za nohte, vsako jutro redno zalita, Tunizijo bogatih turistov, ki jim je all-inclusive sveta zapoved, ki se nacejajo z alkoholom in potem bosi plešejo Macareno, Tunizijo, čisto drugačno od tiste v Redeyefu, tržnicah Sfaxa, kavarnicah Douza ali pristaniških ribarnicah La Goulette, Tunizijo, kjer je metin čaj zamenjal gin tonic in šišo Marlboro gold, kjer se plačuje s srebrnimi in zlatimi kreditnimi karticami namesto s kovinskim lepo zvenečim drobižem iz mošnjička z napisom Douz ali Tozeur… Tunizijo, ki jo s pravo povezuje le trenutek muezinovega klica na kulisi oljk in oddaljene puščave.
28. DAN: PETEK, 22.10.2010 HAMMAMET – LA GOULETTE – LADJAKo po zadnjih špagetih z morskimi sadeži pred odhodom v pristanišče La Goulette pospravljaš radijsko postajo in GPS ter preštevaš zadnje tunizijske dinarje, ko se zasliši „equipage aux postes des manoeuvres“, ko začne arfiška obala izginjati v daljavi, tedaj veš, da je še ene avanture nepreklicno konec, da je žal spet napočil čas, ko se je treba posloviti od vseh novih ljudi, ki si jih vzljubil v nekaj prekratkih dneh, in poskušaš pod hladnim nebom severa ohraniti spomin na sonce, pesek in noči pod zvezdami.
Izkrcanje v Evropi pod jekleno sivim nebom spremlja hlad, ki ga nisem več vajen, in topla misel, da je bila to kljub vsem pričakovanjem moja verjetno najboljša Tunizija doslej. In za konec – Africa or bust (and back in one piece). Da gremo lahko čimprej nazaj.
Za fotografije se zahvaljujem Gregatu, Denisu, Poloni, Martini in Mateju ter seveda vsem udeležencem rallyja Sahara Masters 2010, še posebej pa Andreju, Borutu in Simonu.