East Africa 2011
Naš osnovni načrt je bil prevoziti vzhodno Afriko od Egipta pa do Tanzanije s tremi ali štirmi terenci, v dobrih dveh mesecih. Že pri načrtovanju poti se je pokazalo, da bova z Mitjem odšla na pot sama in da je bil načrt prevoženih razdalj preveč ambiciozen. Zato sva se odločila, da pot skrajšava do juga Etiopije, na poti nazaj pa si ogledava še Sinaj, Izrael in Jordanijo.
Že pred odhodom so nam trajekt prestavili za en teden naprej, tako da smo leto 2011 dočakali na ladji nekje v grških vodah. Manjkajoči teden je precej skrajšal naše egiptovske načrte, vendar je bilo časa kljub temu dovolj. Do konca poti se je nabralo 84 dni in več kot 17.000 km. Poleg Mitjeve družine, ki je bila z nama v Jordaniji, so se nama tudi v Egiptu, Sudanu in Etiopiji pridružili prijatelji, ki dokaj redno potujejo z mano. V najinih dveh terencih se je tako, poleg naju, do konca izmenjalo 17 popotnikov.
Skupaj smo si tako ogledali piramide in muzeje v Kairu, ter templje in grobnice v Luxorju. 8 nas je preživelo pet dni potrebnih, da z trajektom in terenci vstopiš v Sudan. Prevozili smo dolge kilometre ob Nilu v Sudanu, si ogledali piramide v Merovi in Karimi, derviše v Khartoumu in bili vsi skupaj prijetno presenečeni nad varnostjo in razvitostjo Sudana in prijaznostjo tamkajšnjih ljudi.
Po našem odhodu iz Ljubljane je etiopska carina spremenila pogoje za vstop tujih vozil v Etiopijo. Z izdatno pomočjo MZZ RS, Mojce in španske ambasade v Adis Ababi smo manjkajoče dokumente uredili v štirih dneh in konec januarja vstopili v Etiopijo. Videli smo gradove v Gonderju, se ponoči borili z višinsko boleznijo in mrazom v šotorih na 3800 metrih nadmorske višine in se z terenci povzpeli na 4296 metrov. Ogledali smo si samostane na jezeru Tana, slapove in sotesko Modrega Nila, v kamen izklesane cerkve v Lalibeli in preživeli kaos Adis Ababe. Preživeli smo štiri dni v Turmiju, med 200 domačini smo bili edini turisti pri hamerski ceremoniji skakanja čez bike, in se vsi skupaj v desetih minutah naveličali popolnoma skomercializiranih Mursijev na področju Jinke. V Arba Michu smo se s čolnom vozili med nilskimi konji, pet metrskimi krokodili, s terenci pa med čredami zeber.
Na poti nazaj sva spet plesala z derviši v Khartoumu, preživela dan na feluki na Nilu in se potapljala v Dahabu. Mitja je celo opravil potapljaški izpit. Preživela sva draginjo Izraela (cena litra dizelskega goriva je cca 2 EUR, v Egiptu pa cca 0,12 EUR ) in 6 popolnih varnostnih pregledov na njegovih mejah. Skupaj z Mitjevo družino smo se kopali v Mrtvem morju, fotografirali nabateansko Petro, se potapljali v Aqabi, raziskovali Wadi Rum in puščavske gradove. Zadnji dan smo preživeli v Jerahu med pešačenjem po rimskih amfiteatrih in ogledom gladiatorskih iger.
Pred povratkom v Evropo sva si privoščila še 5 dni razvajanja in tečaj kajtanja pri mojem izraelskem prijatelju Royu in njegovi družini.
Na koncu nama je ostalo samo še 1000 km vožnje do Alexandrije, varnostni pregled na izraelsko-egiptovski meji, in 3 dni vožnje s trajektom do Benetk. O šoku pri povratku po tako dolgem času, v Evropo in »civilizacijo« pa ne tem mestu ne bom pisal.
Prevozili smo 17130 km v 87 dneh.